Vpliv italijanskega jezika

Italijanščina je uradni jezik Italije in Evropske unije ter manjšinski jezik v dveh drugih državah EU. Poleg nemščine, angleščine in francoščine sodi med največje jezike unije. Kljub temu, da italijanščina ni mednarodni jezik, kot so to angleščina, francoščina in španščina, je v sredozemskem prostoru široko razširjena in med učenci tujih jezikov sodi celo med najbolj priljubljene jezike na svetu. Znanje italijanščine pa je nujno za umetnostne zgodovinarje in glasbenike, predvsem na področju opere. Prav tako je italijanščina zelo pomembna v gastronomskih krogih po vsem svetu. Ta jezik je vplival na skoraj vse jezike na svetu, predvsem ko gre za zgoraj omenjena področja. Besede in izrazi kot so sfumato, fresco, villa (v umetnosti in arhitekturi), concerto, ballerina, allegro, baritone (v glasbi), motto, novel, notturno (v književnosti) ali spaghetti, espresso, pizza, pasta, pa tudi zero, lava, volcano and neutrino (v znanosti) so le nekaj primerov tisočev besed, ki so prešle v evropske jezike. To priča tudi o skoraj absolutni dominanci italijanske kulture v evropski zgodovini in to od časa Rimljanov skozi renesanso in vse do danes. Francoščina si je od italijanščine sposodila okrog 3000 besed. Francoski, slovenski in hrvaški dialekti v bližini meje z Italijo so pod velikim vplivom italijanščine in malteški jezik je poln italijanskih besed. Ne smemo tudi pozabiti, da je italijanščina dejanski delovni jezik Vatikana in ima zato pomemben prostor po vsem katoliškem svetu.

Slovnica

Italijanščina je izgubila sklone, ki jih pozna latinščina, razen pri osebnih zaimkih (io, me – jaz, mene) in ima dva slovnična spola, z ujemanjem med členi, pridevniki in samostalniki. Spol se izraža bodisi s členom bodisi s končnico besede: un ragazzo buono (dober fant), una ragazza buona (dobra punca). Sklanjajo se samo osebni zaimki. Posebna oblika pregibanja členov je združevanje členov s predlogi: del, dello, dell‘, dei, degli, della, delle itd.

Tvorjenje besed v italijanščini poteka v glavnem brez sestavljanja besed. Običajni besedni red je SVO in pridevniki sledijo samostalnikom: una casa grande (velika hiša).

Glagoli se spregajo glede na osebo in število ter se ujemajo z osebkom. Italijanščina ima veliko nepravilnih glagolov. Pravilni glagoli se spregajo po eni od treh (ali štirih) spregatev in sicer glede na končnico nedoločnika (-are, -ere, ire, -isco: parlare, credere, partire, finire, finisco). Tukaj je pregled spreganja pravilnega glagola, ki sodi v prvo skupino:

Italijanska narečja in jeziki Italije

Lingvistična raznolikost je v Italiji večja kot v vseh drugih državah, v katerih govorijo romanske jezike skupaj. Knjižna italijanščina je v mnogih pogledih bližje španščini ali portugalščini kot piemontskemu ali napolitanskemu jeziku. Narečja piemontskega jezika so na nekaterih področjih bližje provansalskemu ter francoskemu jeziku kot italijanskemu. Drugi veliki lokalni jeziki – venetski, emilijski, romanjolski, lombardijski, genovsko-ligurski, napolitanski, sicilski – so se iz ljudske latinščine razvili neodvisno in so torej narečja latinščine in ne toskanske italijanščine, ki je služila kot osnova za knjižno italijanščino. Zato je bolj pravilno govoriti o jezikih Italije kot o italijanskih dialektih, saj imajo vsi ti ljudski jeziki svoja narečja in nekateri tudi svojo pisno obliko in bogato književnost.

Toskanščina še vedno velja za "najpristnejše" italijansko narečje, saj ima največ podobnosti s klasično latinščino. Najbolj vplivni jezikovni varianti danes pogosto pravijo Lingua toscana in bocca Romana: toskanski jezik v rimskih ustih. Vendar se je jezik, katerega so govorili izobraženi Toskanci, šele v 19. stoletju razvil v skupen jezik novega naroda. Združitev Italije leta 1861 je imela močan vpliv ne le na politično sceno temveč je povzročila tudi korenite spremembe na socialnem, ekonomskem in kulturnem področju. Z uvedbo obveznega šolanja se je dvignila tudi stopnja pismenosti in mnogo ljudi je opustilo svoje materne jezike v prid narodnega jezika ali pa so razvili lokalne naglase ali variante knjižnega jezika (Italiano popolare), obarvane z lokalnimi ljudskimi jeziki.

Vir: Wikimedia Commons