Preskoči do vsebine

Italijanščina

Lingua italiana

Število naravnih govorcev

okrog 65 milijonov

Uradni jezik

Italija, Švica, San Marino, Vatikan, EU

Manjšinski jezik

Hrvaška in Slovenija

Jezik diaspore

Brazilija (25 milijonov), Argentina (24 milijonov), ZDA (18 milijonov), Kanada (1.5 milijonov), Urugvaj (1.5 milijona), Avstralija (0,85 milijona) itd.

Abeceda
latinska abeceda, 21 črk
Slovnični skloni
0
Jezikovna koda
it, ita
Lingvistična tipologija
fleksijska , pro-drop , OGP
Jezikovna družina
Indoevropski, romanski, italo-dalmatinski jezik
Število dialektov
7 glavnih skupin

Najdaljša beseda

zelo hitro, mrzlično
Sestavljena je bila leta 1677 in od takrat je najdaljša italijanska beseda.

Nenavadna beseda ali stavek

vrtne grede
Najkrajša italijanska beseda, ki vsebuje vseh pet samoglasnikov.
vrvohodci
Najdaljša italijanska beseda, v kateri se nobena črka ne ponovi.

Vpliv italijanskega jezika

Italijanščina je uradni jezik Italije in Evropske unije ter manjšinski jezik v dveh drugih državah EU. Poleg nemščine, angleščine in francoščine sodi med največje jezike unije. Kljub temu, da italijanščina ni mednarodni jezik, kot so to angleščina, francoščina in španščina, je v sredozemskem prostoru široko razširjena in med učenci tujih jezikov sodi celo med najbolj priljubljene jezike na svetu. Znanje italijanščine pa je nujno za umetnostne zgodovinarje in glasbenike, predvsem na področju opere. Prav tako je italijanščina zelo pomembna v gastronomskih krogih po vsem svetu. Ta jezik je vplival na skoraj vse jezike na svetu, predvsem ko gre za zgoraj omenjena področja. Besede in izrazi kot so sfumato, fresco, villa (v umetnosti in arhitekturi), concerto, ballerina, allegro, baritone (v glasbi), motto, novel, notturno (v književnosti) ali spaghetti, espresso, pizza, pasta, pa tudi zero, lava, volcano and neutrino (v znanosti) so le nekaj primerov tisočev besed, ki so prešle v evropske jezike. To priča tudi o skoraj absolutni dominanci italijanske kulture v evropski zgodovini in to od časa Rimljanov skozi renesanso in vse do danes. Francoščina si je od italijanščine sposodila okrog 3000 besed. Francoski, slovenski in hrvaški dialekti v bližini meje z Italijo so pod velikim vplivom italijanščine in malteški jezik je poln italijanskih besed. Ne smemo tudi pozabiti, da je italijanščina dejanski delovni jezik Vatikana in ima zato pomemben prostor po vsem katoliškem svetu.

Slovnica

Italijanščina je izgubila sklone, ki jih pozna latinščina, razen pri osebnih zaimkih (io, me – jaz, mene) in ima dva slovnična spola, z ujemanjem med členi, pridevniki in samostalniki. Spol se izraža bodisi s členom bodisi s končnico besede: un ragazzo buono (dober fant), una ragazza buona (dobra punca). Sklanjajo se samo osebni zaimki. Posebna oblika pregibanja členov je združevanje členov s predlogi: del, dello, dell‘, dei, degli, della, delle itd.

Ednina Množina
Določen Nedoločen Določen Nedoločen
moški spol -o il ragazzo
fant
un ragazzo i ragazzi dei ragazzi
ženski spol -a la ragazza
dekle
una ragazza le ragazze delle ragazze
moški spol -o
Začetni samoglasik
l’amico
prijatelj
un amico gli amici degli amici
ženski spol -a
Začetni samoglasik
l’amica
prijateljica
una amica
un’ idea
le amiche
delle idee
delle amiche
Začetni s+soglasnik lo scopo
cilj
uno scopo gli scopi gli scopi

Tvorjenje besed v italijanščini poteka v glavnem brez sestavljanja besed. Običajni besedni red je SVO in pridevniki sledijo samostalnikom: una casa grande (velika hiša).

Glagoli se spregajo glede na osebo in število ter se ujemajo z osebkom. Italijanščina ima veliko nepravilnih glagolov. Pravilni glagoli se spregajo po eni od treh (ali štirih) spregatev in sicer glede na končnico nedoločnika (-are, -ere, ire, -isco: parlare, credere, partire, finire, finisco). Tukaj je pregled spreganja pravilnega glagola, ki sodi v prvo skupino:

Ednina Množina
1. oseba 2. oseba 3. oseba 1. oseba 2. oseba 3. oseba
Indikativ
Enostavni sedanjik io amo tu ami egli ama noi amiamo voi amate essi amano
Sedanjik dovršnika io ho amato tu hai amato egli ha amato noi abbiamo amato voi avete amato essi hanno amato
Imperfekt io amavo tu amavi egli amava noi amavamo voi amavate essi amavano
Predpreteklik o avevo amato tu avevi amato egli aveva amato noi avevamo amato voi avevate amato essi avevano amato
Absolutni preteklik io amai tu amasti egli amò noi amammo voi amaste essi amarono
Oddaljeni pretekli čas io ebbi amato tu avesti amato egli ebbe amato noi avemmo amato voi aveste amato essi ebbero amato
Enostavni prihodnjik io amerò tu amerai egli amerà noi ameremo voi amerete essi ameranno
Dovršni prihodnjik io avrò amato tu avrai amato egli avrà amato noi avremo amato voi avrete amato essi avranno amato
Konjunktiv
Sedanjik che io ami che tu ami che egli ami che noi amiamo che voi amiate che essi amino
Preteklik che io abbia amato che tu abbia amato che egli abbia amato che noi abbiamo amato che voi abbiate amato che essi abbiano amato
Imperfekt che io amassi che tu amassi che egli amasse che noi amassimo che voi amaste che essi amassero
Predpreteklik che io avessi amato che tu avessi amato che egli avesse amato che noi avessimo amato che voi aveste amato che essi avessero amato
Pogojnik
Pogojnik v sedanjiku io amerei tu ameresti egli amerebbe noi ameremmo voi amereste essi amerebbero
Pogojnik v pretekliku io avrei amato tu avresti amato egli avrebbe amato noi avremmo amato voi avreste amato essi avrebbero amato
Velelnik
Sedanjik ama ami amiamo amate amino
Nedoločnik
Sedanjik amare
Preteklik avere amato
Deležnik
Sedanjik amante
Preteklik amato
Gerundij
Sedanjik amando
Preteklik avendo amato

Pisava

  • a
  • b
  • c
  • d
  • e
  • f
  • g
  • h
  • i
  • l
  • m
  • n
  • o
  • p
  • q
  • r
  • s
  • t
  • u
  • v
  • z

Italijanska narečja in jeziki Italije

Lingvistična raznolikost je v Italiji večja kot v vseh drugih državah, v katerih govorijo romanske jezike skupaj. Knjižna italijanščina je v mnogih pogledih bližje španščini ali portugalščini kot piemontskemu ali napolitanskemu jeziku. Narečja piemontskega jezika so na nekaterih področjih bližje provansalskemu ter francoskemu jeziku kot italijanskemu. Drugi veliki lokalni jeziki – venetski, emilijski, romanjolski, lombardijski, genovsko-ligurski, napolitanski, sicilski – so se iz ljudske latinščine razvili neodvisno in so torej narečja latinščine in ne toskanske italijanščine, ki je služila kot osnova za knjižno italijanščino. Zato je bolj pravilno govoriti o jezikih Italije kot o italijanskih dialektih, saj imajo vsi ti ljudski jeziki svoja narečja in nekateri tudi svojo pisno obliko in bogato književnost.

Toskanščina še vedno velja za "najpristnejše" italijansko narečje, saj ima največ podobnosti s klasično latinščino. Najbolj vplivni jezikovni varianti danes pogosto pravijo Lingua toscana in bocca Romana: toskanski jezik v rimskih ustih. Vendar se je jezik, katerega so govorili izobraženi Toskanci, šele v 19. stoletju razvil v skupen jezik novega naroda. Združitev Italije leta 1861 je imela močan vpliv ne le na politično sceno temveč je povzročila tudi korenite spremembe na socialnem, ekonomskem in kulturnem področju. Z uvedbo obveznega šolanja se je dvignila tudi stopnja pismenosti in mnogo ljudi je opustilo svoje materne jezike v prid narodnega jezika ali pa so razvili lokalne naglase ali variante knjižnega jezika (Italiano popolare), obarvane z lokalnimi ljudskimi jeziki.

Tematske besede

Zabavni in nenavadni pregovori

Nazaj na vrh