Zgodovina

Predniki sodobnih Slovencev so bili Slovani, ki so se od 6. stoletja naseljevali na področju vzhodnih Alp, današnje Slovenije, južne Madžarske, južne Avstrije in severovzhodne Italije. Prvi pisni dokazi o obstoju jezika segajo v 10. stoletje, ko so nastala prva besedila napisana v slovenščini in hkrati prva slovanska besedila zapisana v latinici. Prvih petdeset slovenskih knjig so napisali protestantski reformatorji v 16. stoletju, med njimi je prva slovnica iz leta 1550 in prvi prevod Biblije. Sodobna knjižna slovenščina je nastala na podlagi različnih slovenskih narečij in tradicije pisanja v slovenščini, ki sega stoletja nazaj.

Brižinski spomeniki iz 10. stoletja.

Dialekti

V Sloveniji obstaja sedem narečnih skupin s šestinštiridesetimi narečji. Slovenski jezik je kar se tiče narečij celo najbogatejši med slovanskimi jeziki. Za to obstaja več razlogov. Prvi razlog je, da je bilo slovensko ozemlje naseljeno z različnih smeri. Na tem majhnem geografskem področju se stikajo štiri jezikovne skupine (germanska, ugro-finska, romanska in slovanska) in vsaka s svoje smeri vpliva na govorce v soseščini. Poleg tega so na razvoj dialektov vplivale tudi geografske danosti, saj se tukaj nahajajo številne alpske doline in obsežni gozdovi, zaradi katerih so bili stiki med tukaj živečimi ljudmi v preteklosti oteženi in nepogosti. Vse to je vplivalo na razvoj bogate narečne dediščine z mnogimi specifičnimi besedami in slovničnimi posebnostmi, ki so za govorce slovenskega jezika iz drugih delov države lahko težko ali tudi popolnoma nerazumljivi.

Slovnica

Za vsak samostalnik in pridevnik obstaja šest sklonov, trije spoli in tri števila, skupaj torej 54 možnosti. Glagoli se spregajo glede na osebo (prva, druga in tretja), štiri čase (sedanjik, prihodnjik, preteklik in predpreteklik) in tri števila (ednina, dvojina in množina). Obstaja kar nekaj nepravilnih glagolov, zato ni preprosto ugotoviti, kateri glagol je pravilen in katerega se je potrebno posebej naučiti. Postavitev naglasa, dvojina in rodilniške oblike pa ne predstavljajo težav le tujcem, temveč se z njimi borijo tudi Slovenci.

Dvojina predstavlja poleg ednine in množine posebno slovnično število. Če nek samostalnik predstavlja dva predmeta ali koncepta, ga je potrebno sklanjati v dvojini, ki se v obliki od ednine in množine razlikuje. Dvojina pa se ne uporablja le pri samostalnikih, temveč tudi pri pridevnikih in zaimkih, prav tako je potrebno v dvojini spregati tudi glagole.