Uvod

Začetnik esperanta je Ludwig Lazar Zamenhof, ki je ustvaril slovnico na podlagi evropskih jezikov in z minimalnim številom izjem. Besedišče v glavnem izhaja iz romanskih jezikov, čeprav so prisotne tudi besede iz germanskih in drugih jezikov. Prvi učbenik esperanta je izšel leta 1887 in jezik je hitro pritegnil skupnost govorcev, ki so ga začeli uporabljati v številnih okoljih in na njegovi podlagi pričeli ustvarjati novo kulturo. Tako se je začel običajen proces jezikovne evolucije. Po dveh desetletjih so bili rojeni prvi otroci, ki so s svojimi starši govorili esperanto, torej prvi materni govorci tega jezika. Lahko torej rečemo, da je bil ta jezik ustvarjen za mednarodno komunikacijo, vendar se je kasneje kreoliziral in je danes jezik diaspore esperantistov.

Esperanto je bil ustvarjen na podlagi besedišča indoevropskih jezikov, vendar je bil sestavljen tako, da bi se ga bilo čim bolj preprosto naučiti. Zaradi tega je slovnica aglutinativna, kar je značilno za turške in ugrofinske jezike, na bolj globokem nivoju pa je izolativna, kot denimo mandarinska kitajščina in vietnamščina. To pomeni, da se lahko posamezni morfemi uporabljajo kot neodvisne besede. Ima popolnoma pravilno slovnico in dovoljuje ustvarjanje velikega števila besed s pomočjo sestavljanja leksikalnih korenov in približno štiridesetih afiksov. Iz korena san- (zdrav) lahko denimo ustvarimo besede kot so: malsana (bolan), malsanulo (bolnik), gemalsanuloj (bolniki obeh spolov), malsanulejo (bolnica), sanigilo (zdravilo), saniĝinto (oseba, ki je ozdravljena bolezni), sanigejo (kraj za zdravljenje), malsaneto (mala bolezen), malsanego (ekstremna bolezen), malsanegulo (zelo bolna oseba), sanstato (stanje zdravja), sansento (občutek zdravja), sanlimo (meja zdravja), malsankaŭzanto (patogen), kontraŭmalsanterapio (terapija proti bolezni)... Glavne besedne vrste (samostalniki, glagoli, pridevniki in prislovi) imajo vedno enake končnice, ki pričajo o njihovi vrsti. Zaradi takšne pravilnosti se lahko tega jezika zelo preprosto naučimo, medtem ko zaradi svoje sposobnosti ustvarjanja novih besed spada med najbolj produktivne jezike, s skoraj neomejenim številom besed. Lahko izraža tudi povsem nove ideje ali stanja. Lahko denimo napišemo roman o izmišljenih marsovcih v obliki mize in jih imenujemo {i}tablo{/i} (miza), tablino (ženska miza), tablido (potomci mize)... Lahko si tudi zamislimo napravo, ki olajšuje spolno življenje in ga poimenujemo sekssimpligilo (olajševalec spolnosti), moškega, ki hodi vzvratno (inversmarŝanto), sredstvo proti dogmatizmu (maldogmigilo) itd.

Zgodovina

Slovnica

Vsi samostalniki se končujejo na -o: tabl-o (miza), lamp-o (luč), hom-o (človek).

Vsi pridevniki se končujejo na -a: bela (lepo), granda (velik0), malgranda (majhno).

Vsi nedoločniki se končujejo z -i: havi (imeti), iri (iti).

V sedanjiku je končnica -as: mi manĝas (jaz jem), li manĝas (on je), ili estas (oni so), mi estas (jaz sem), ŝi estas (ona je).

Končnica za preteklik je -is. Nekaj primerov vključuje li lernis (on se je učil), ili estis (oni so bili), homo estis (človek je bil), li manĝis (on je jedel).

Končnica za prihodnjik je -os, kot v mi lernos (jaz se bom učil), Marko sidos (Marko bo sedel).

Poleg imenovalnika obstaja tudi tožilniška končnica, ki se uporablja za samostalnike, pridevnike in zaimke tako v ednini kot tudi v množini: -n, na primer Mi vidas aŭton. Aŭton mi vidas. (vidim avtomobil.)

Zaradi tožilnika je vrstni red besed prost.

Množina samostalnikov in pridevnikov se tvori s končnico -j, ki se dodaja na končnici -o ali -a , libro (knjiga), libroj (knjige).

Obstaja približno štirideset predpon in pripon, ki pomagajo pri formiranju novih besed. Nekaj najbolj pogostih vsebuje predpono mal-, ki pomen besede obrne v njeno nasprotje. Na ta način bona (dobro) postane malbona (slabo) in bela (lepo) postane malbela (grdo).

Pripona -ul pomeni 'oseba', tako da je grandnazulo oseba z velikim nosom. Pripona -in označuje ženske oblike, denimo v grandnazulinoj (ženska z velikim nosom).