Danščina
Dansk sprog
Dansk sprog
približno 5.6 milijonov
Danska (5.5 milijonov), vključno s Ferskimi otoki (50.000), EU
posebne manjšinske pravice v Nemčiji (~40.000) in Grenlandiji (~10.000)
ZDA, Kanada
Danska abeceda ima 29 črk. Črke æ,ø in å stojijo na koncu abecede. Črka 'y' ustreza nemški črki ü, medtem ko se q, w in x uporabljajo le v tujih besedah. Samostalnika s preglasom Æ in ø sta že sama po sebi posebna (in ustrezata ä in ö v nekaterih drugih jezikih), medtem ko "a s krožcem" (bolle-å) danščino resnično definira kot skandinavski jezik.
Težko je reči, kdaj se je stari nordijski jezik Vikingov spremenil v danski jezik, vendar pa Danska, kot najstarejša monarhija na svetu, ponosno gleda na nepretrgano linijo 54 kraljev (in v novejšem času kraljic), od katerih je vsak govoril malo bolj dansko (in nekateri nizko nemško). Sin prvega uradnega kralja, ki se je imenoval Gorm den Gamle (Gorm Stari) - oziroma njegov kamnosek - je pred 1050 leti uporabil runski zapis, da je na slovitih runskih kamnih iz Jellinga počastil svoje starše (in sebe):
haraltr (Harald) * kunukR (kralj) * baþ (je vprašal) * kaurua (izrezljati) * kubl (kamen kumle) * þausi * aft (potem) * kurm faþur sin (Gorm oče njegov) * auk aft (in potem) * þąurui (Thyra) * muþur (mati) * sina (njegova) * sa (to) haraltr (Harald) * ias (kdor) * sąR (sam) * uan (osvojil) * tanmaurk ala (Dansko vso) * auk nuruiak (in Norveško) * auk tani karþi kristną (in Dance naredil v kristjane)
V danskem jeziku so samoglasniki mnogo bolj zastopani kot soglasniki, saj stoji na eni strani17 soglasnikov in na drugi 15 kratkih samoglasnikov, 12 dolgih samoglasnikov in 25 dvoglasnikov. Znan primer je stavek æ ø i æ å, ki v zahodnih dialektih pomeni 'otok v reki'. Pogosto se soglasniki uporabljajo zgolj zato, da spreminjajo ton ali dolžino samoglasnikov in se ne izgovarjajo. Tako se denimo 'g' v kugle ([ku:le] 'krogla') ne izgovarja, v mig pa ustvarja dvoglasnik ([mai] 'mene'). Najbolj poseben zvok v danskem jeziku je glasilčna zapora, kot jo pozna tudi arabski jezik, le da je običajno slišati le kot neke vrste škripajoč zvok. Glasilčna zapora ustreza tonalnemu naglasu v švedščini in je lahko edina značilnost, ki razlikuje dve besedi, na primer hun ([hun], 'ona') in hund ([hun'], 'pes'). Ker glasilčna zapora v besedilih ni označena, se jo je težko naučiti in je zato tudi precej zanesljiv "test" za prepoznavanje naravnih govorcev. Še ena posebnost danščine je 'da', ki se izgovarja med vdihom: ja. Gre za pogovorni "pripomoček", ki ga uporablja poslušalec in z njim izraža pozornost, strinjanje in sočutje. Ženske ga uporabljajo dosti bolj pogosto kot moški in nekatere med vdihom uspejo izgovoriti celo cel stavek.
Danščina ne pozna ne spreganja ne sklanjanja, pozna pa sklanjanje samostalnikov glede na določnost (z enklitičnim členom):
Oba spola | srednji spol | |||
---|---|---|---|---|
Nedoločen avto |
Določen (ta) avto |
Nedoločen letalo |
Določen (to) letalo |
|
Ednina | en bil | bilen | et fly | flyet |
Množina | biler | bilerne | fly | flyene |
Danščina lahko tvori besede s sestavljanjem, na primer ejendomsavancebeskatningsloven (davčni zakon o prodaji premoženja), tako da je dansko besedišče teoretično neomejeno. Medtem ko je danščina izvozila nekaj svojih besed, med drugimi ombudsmand in køkkenmødding (arheološki kuhinjski ostanki), vsebuje tudi veliko število besed, ki so kulturno pogojene in jih je zato težko prevesti. Najbolj slavna je hyggelig (ki pomeni približno prijetno, domače) in jo Danci razumejo kot njihovo edinstveno stanje duha. Obstaja celo ustrezna glagolska oblika, hygge, ki opisuje posebno dejavnost 'prijetnjenja'.
Danska agencija za jezik (Dansk Sprognævn) redno objavlja sezname novih danskih besed, ki vsebujejo tudi mnogo neprevedljivih besed, na primer:
Ko gre za prehranjevanje, so Danci malce hobitski, saj uporabljajo termin frokost (dobesedno 'zgodnja hrana') za kosilo in middag (dobesedno 'opoldne') za večerjo. V nekaterih regijah obstaja celo izraz za hrano, ki se jé pozno zvečer, aftenskaffe (večerna kava).
Ker je Danska tradicionalna ribiška družba, je ustvarila več pregovorov, v katerih nastopajo ribe, kot drugi jeziki. Lepo dekle, na primer, Danci primerjajo z "vztrajnim slanikom", neumneža pa s polenovko (torsk).
Med skandinavskimi narečji ne obstajajo ostre meje in razlike med danščino, švedščino in bokmål-norveščino (knjižno norveščino) so tako majhne, da so jeziki z malo vaje in potrpljenja med seboj razumljivi, še posebej v pisni obliki.
Narečna območja znotraj Danske lahko delimo glede na število samostalniških spolov. Pisni knjižni jezik (rigsdansk) ima dva spola, na jugu in vzhodu poznajo tri spole in na zahodu zgolj enega. Vendar pa kombinacija zelo centralizranega kulturno-političnega sistema v okolici prestolnice (Kopenhagen), kjer živi kar 40% prebivalstva na eni strani ter moderna mobilnost in množični mediji na drugi strani, narečja počasi spreminjajo v naglase. Večina mladih danes uporablja zelo malo oziroma ne uporablja nobenih narečnih besed. Edina beseda, ki ne izvira iz področja Kopenhagna in ima možnost za nacionalno slavo je træls (nadležno).
Vir: Wikimedia Commons