Uvod

Hrvaščina je zelo blizu srbščini, bosanščini in črnogorščini. Hrvaščina se je kot knjižni jezik v mnogih lokalnih variantah razvijala od 15. stoletja, svojo sedanjo obliko (z manjšimi razlikami) pa je dobila v 19. stoletju.

V 19. stoletju je obstajalo močno gibanje za skupni južnoslovanski jezik. Zaradi tega vpliva sta si takrat nastajajoča hrvaški in srbski knjižni jezik zelo podobna in zato je mnogo ljudi v 20. stoletju predvidevalo, da obstaja samo en srbskohrvaški jezik (ali hrvaškosrbski jezik). Spet drugi so bili mnenja, da obstajata dva ločena jezika (hrvaški in srbski). Na črnogorščino lahko predvsem zaradi njenega intelektualnega besedišča in specializiranih terminov gledamo kot na podvarianto srbskega jezika, čeprav ima veliko razpoznavnih lastnosti. Težko je jasno povedati, kakšna je knjižna bosanščina, vendar vsekakor zavzema mesto med srbščino in hrvaščino in je najbližje črnogorščini. Ne glede na vse to pa govorci teh štirih jezikov lahko med seboj komunicirajo brez težav in pomoči prevajalcev. Največje razlike se pojavljajo v specializiranem besedišču na skoraj vseh področjih. Ko je govora o matematiki, biologiji, pravu ali celo kuhanju se Hrvati in Srbi, če se niso naučili besedišča drugega, le s težavo razumejo. Naj omenimo tudi, da prav tako obstajajo razlike v pravopisu. Srbščina in črnogorščina se lahko zapisujeta z latinico ali cirilico, medtem ko se hrvaščina in bosanščina zapisujeta samo z latinsko abecedo.

Slovanski jeziki se uvrščajo v tri podskupine: zahodnoslovanski (poljščina, češčina, slovaščina, lužiščina, kašubščina, slovinščina), vzhodnoslovanski jeziki (ruski, ukrajinski, beloruski, rusinski) in južnoslovanski jeziki (slovenski, hrvaški, srbski, črnogorski, bosanski, makedonski in bolgarski).

Baščanska plošča (Baščanska ploča) z nastankom okrog leta 1100.

Dialekti

Hrvaški teritorij se deli na tri narečna področja: štokavščina, kajkavščina in čakavščina. Književnost se je razvijala v vseh narečjih, vendar najbolj v štokavščini, ki je služila tudi kot podlaga za knjižni jezik.

• Čakavsko narječje
• Kajkavsko narječje
• Štokavsko narječje

Vir: Wikimedia Commons

Slovnica

Na splošno lahko rečemo, da je hrvaška slovnica, podobno kot slovnice vseh slovanskih jezikov, zelo kompleksna. Obstajata dve števili (ednina in množina), vsako od njih ima sedem sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, zvalnik, mestnik in orodnik), vse to pa je potrebno kombinirati s tremi spoli (moški, ženski in srednji). Da bi torej dobili pravilno obliko samostalnika moramo poznati sedem sklonov, dve števili in tri spole, teoretično torej obstaja 42 različnih oblik. Glagoli poznajo sedem časov (sedanjik, prihodnjik I, prihodnjik II, aorist, imperfekt, perfekt in pluskvamperfekt), dve števili (ednino in množino) ter tri osebe (jaz, ti, on/ona/ono v ednini oziroma mi, vi, oni v množini). Poleg tega poznajo glagoli tudi glagolski vid (dovršni in nedovršni) in za vsak glagol se je potrebno naučiti, ali je dovršni ali nedovršni, saj imajo različne oblike spreganj. Na primer glagol skočiti skočiti in skakati skakati.

Dodatno je kar precej glagolov, ki se pogosto uporabljajo, nepravilnih in imajo posebne končnice. Obstajajo tudi posebnosti glede sprememb glasov znotraj besed (premene). Prav tako zapleteni kot samostalniki so tudi pridevniki in zaimki. Tudi pridevniki so lahko določni ali nedoločni.