Pisava

Angleščina se zapisuje v latinici in ima 26 črk in en naglas - apostrof. Angleški pravopis je zapleten in obstaja samo posredna povezava med tem, kako se besede izgovarjajo in pišejo. Obstaja veliko splošnih pravil, vendar imajo vsa pravila številne izjeme.

Vse to pa pomeni, da angleško govoreči otroci v šoli porabijo precej časa za učenje pravilnega zapisa besed. To prav tako pomeni, da imajo angleško govorči ljudje dosti vaje pri črkovanju besed naglas in so tega tudi vajeni. Zaradi tega je zelo pomembno obvladati imena posameznih črk.

Črka z ima dve imeni. V ameriški angleščini se vedno uporablja ime [zi:], medtem ko se v drugih variantah pojavljata obe imeni.

Na nek način so v angleščini, predvsem ameriški, tudi pike pomembne črke, saj mnogi ljudje - in tako rekoč vsi časopisi in revije - nadomeščajo kletvice s tremi pikami, recimo What the...? ali What the f...? (Kaj za ...?), What a f...ing idiot! (Kakšen j...ni idiot!).

Variante tujerodnih govorcev

V Evropi se angleščina pogosto uporablja kot lingua franca v komunikaciji med ljudmi z različnimi jeziki, vendar igra v lokalnih vladah ali izobraževanju (z izjemo tega, da je obvezen šolski predmet) le majhno vlogo oziroma je sploh nima. Takšna angleščina, ki jo govorijo priučeni govorci, se v mnogih pogledih razlikuje od variant maternih govorcev. Nekatere značilnosti, ki so pomembne med maternimi govorci, denimo naglasni vzorci ali razlikovanje med števnimi in neštevnimi samostalniki, so v teh priučenih variantah pogosto povsem odsotne, medtem ko se druge, na primer uporaba členov in časov ter deli besedišča od maternih variant razlikujejo. Nekateri celo naglas razmišljajo o temu, da bi to lahko vodilo do ločene variante evropske ne-materne angleščine, ki bi se od jezika maternih govorcev tako razlikovala, da bi se je morali tudi oni naučiti (vendar ni jasno, kako bi to lahko potekalo).