Morfologija je veda znotraj lingvistike, ki analizira notranjo strukturo besed in preučuje kako je ta povezana z njihovim pomenom.

Večina ljudi razume jezik kot skupek besed, vendar besede niso glavni predmet raziskave v morfologiji. Lingviste namreč najbolj zanima morfem, ki ga lahko definiramo kot najmanjšo enoto pomena v slovnici nekega jezika ali kot "najmanjšo delujočo enoto v kompoziciji besed". Kar je obema pristopoma skupno, je ideja o neki najmanjši enoti, ki je prisotna pri gradnji besed in slovnice nekega jezika.

Vsaka beseda vsebuje vsaj en morfem in nekatere jih lahko imajo še mnogo več. Esperantska beseda plimalboniĝintus (glagol, ki pomeni "bi se bilo poslabšalo") je na primer sestavljena iz šestih morfemov.

To se ti morda zdi dosti, vendar so besede v nekaterih jezikih lahko sestavljene še iz precej več morfemov.

Morfemi so lahko prosti, če se pojavljajo sami, kot na primer cat (mačka) v angleščini ali kot v poljščini, lahko pa so vezani, kar pomeni, da se v besedi pojavljajo samo skupaj z nekim drugim elementom. Množinski končnici -s in -y v angleškem oziroma poljskem jeziku sta vezani.

Jeziki se razlikujejo po temu, kateri morfemi so vezani in kateri prosti. Španska beseda gato (mačka) vsebuje dva morfema gat- in -o, ki označuje, da je ta samostalnik moškega spola. Če ga nadomestimo z -a, je rezultat mačka ženskega spola:

Esperantska beseda za mačko je kato. Besedo sestavljata dva morfema, jedro kat- in -o, ki se pojavlja v vseh občih samostalnikih.

Dostikrat morfemi nimajo vedno enake oblike. Različne verzije istega morfema se imenujejo alomorfi. Madžarska beseda za mačko je macska. Predno lahko dodamo množinsko končnico -k, se zadnji samoglasnik spremeni, tako da sta macska in macská- alomorfa istega morfema: macska + k = macskák.

Vrste besed

V vsakem jeziku lahko besede razvrstimo v skupine glede na njihovo funkcijo v stavkih, te skupine pa imenujemo besedne vrste.

Edini besedni vrsti, ki obstajata prav v vseh jezikih sta samostalniška beseda in glagol. To sta dve veliki skupini besed, ki obsegata mnogo podskupin.

Samostalniki obsegajo:

• obča imena: imena za stvari znotraj neke kategorije: pes, hiša, prijateljstvo
• lastna imena: imena določenih ljudi, živali in krajev: John, Spot, Berlin
• osebni zaimki: označujejo ljudi kot govoreči, jaz, nagovorjeni, ti ali neudeleženi, oni del stavka.
• kazalni zaimki: označujejo bližnje stvari (to ali bolj oddaljeno tisto).

Obstajajo tudi druge vrste zaimkov, kot so vprašalni (kdo, kaj), nikalni (nihče), poljubnostni (kdo, kaj) ali nedoločni zaimki (nekdo, nekaj).

Najpomembnejša razlika obstaja med nezloženimi glagoli, ki označujejo kaj nekdo ali nekaj dela, na primer plava, govori ali misli in pomožnimi glagoli, ki imajo slovnični pomen, kar pomeni, da jih uporabljamo skupaj z drugimi glagoli in izražajo določen čas ali glagolski vid. Na primer: je hodil, bi šel.

Pridevniki opisujejo lastnosti in jih včasih razumemo kot samostojno besedno vrsto (kot je običaj v mnogih evropskih jezikih) ali kot podskupino samostalnikov oziroma glagolov.

V večini evropskih jezikov so pridevniki bolj sorodni s samostalniki in zato izražajo iste kategorije kot samostalniki (denimo število in spol in sklon). V nekaterih jezikih, denimo v japonskem, so pridevniki podskupina glagolov in izražajo kategorije, ki so značilne za glagole, kot je denimo čas.

Druge pomembne besedne vrste so recimo vezniki, ki spajajo besede ali stavke, prislovi, ki opisuje okoliščine stavka in predlogi, ki označujejo krajevni ali kakšen drug odnos med samostalnikom na katerega se nanašajo in glagolom.

Kako se besede spreminjajo

Morfološke procese lahko razdelimo v dve kategoriji. Sklanjatve in spregatve ne spremenijo osnovnega pomena besed, temveč označujejo slovnično funkcijo besede. Seznam vseh slovničnih oblik neke besede se imenuje paradigma. Sledi paradigma esperantske besede za ime (nomo), ki ima dve števili (ednino in množino) in dva sklona (imenovalnik in tožilnik).

Naravni govorci nekega jezika ko govorijo seveda ne razmišljajo o paradigmah (kar dostikrat preseneča tiste, ki se jezika učijo). Vendar so paradigme koristni pripomočki pri opisovanju in učenju jezika. Priročen način za opisovanje vseh slovničnih oblik neke besede je leksem. Vse štiri esperantske besede v zgornji paradigmi pripadajo istemu leksemu nomo.

Derivacijske spremembe se delijo na dva tipa. En tip lahko spremeni vrsto besede (na primer sprememba samostalnika v glagol ali pridevnik, pridevnika v samostalnik ali prislov ali glagola v samostalnik). V poljščini izhaja samostalnik pytanie (vprašanje) iz glagola pytać (vprašati). Končnica -nie je dodana korenu pyta-.

Drugi tip sprememb ne spremeni vrste besede temveč spremeni pomen v tolikšni meri, da nastane nov leksem. V nemščini, tako kot tudi v slovenščini, dodajanje aus- (iz) h glagolu sprechen (govoriti) spremeni pomen v izgovoriti.

Največ morfoloških sprememb se dogaja s pomočjo obrazil, to so vezani morfemi, ki se dodajajo korenu. Najbolj pogosta obrazila so predpone, ki se dodajajo pred koren in pripone, ki se pripenjajo na koncu.

Nazoren način za razmišljanje o besedah je s pomočjo korena in debla. Koren je osnovna beseda in je vedno prisoten. Deblo je koren plus kakršnakoli derivacijska obrazila h katerim lahko dodajamo infleksijska obrazila. Angleška beseda alphabet (abeceda) je na primer hkrati koren in deblo. Beseda alphabetize (zložiti po abecedi) si z njo deli isti koren, vendar je deblo sedaj alphabetize, torej z dodatkom derivacijske pripone -ize, ki besedo spremni v glagol.

Fleksijska obrazila kot so -d za preteklost in -ing za sedanjost se dodajajo na deblo in tako dobimo obliki alphabetized in alphabetizing.

Podobno lahko tudi poljsko besedo przeczytam (prebral bom) analiziramo kot da je sestavljena iz korena czyta- (brati) h kateremu dodamo derivacijsko predpono prze- (pre) in s tem dobimo przeczyta- (prebrati - brati v celoti). Na koncu dodamo še inflekcijsko končnico -m (prva oseba ednine).

Predpone in pripone so primeri linearne morfologije (kjer se morfemi dodajajo v linearnem redu). V nelinearni morfologiji se nov morfem začne preden se predhodni konča.

Diskontinuirani morfem ima dva dela, ki se pojavljata na različnih mestih. V nemščini je veliko preteklih deležnikov sestavljenih kot diskontinuirani morfem ge- -t, kot na primer gesagt (rekel):

Infiksi se pojavljajo znotraj drugega morfema ali v drugih besedah prekinjajo morfem. V Tagalogu, ki je lingua franca Filipinov, je sulat koren, ki pomeni pisati. Infiks -um- ga spreminja v končni glagol, ki usmerja pozornost na subjekt. Tako sumulat pomeni (nekdo) piše.

Premena je fonemska sprememba korena brez dodajanja drugih elementov. V Evropi predvsem germanski jeziki tvorijo pretekli čas s spreminjanjem samoglasnika. V angleščini se pretekli čas in pretekli deležnik pogosto tvorita s spreminjanjem samoglasnika korena kot v swim, ki v pretekliku postane swam.

Eno izmed bolj kompleksnih vrst morfologije predstavlja transfiks, ki zahteva na korenu vzorec, s katerim se označi slovnična funkcija. V malteščini imajo nekateri pridevniki glede na spol radikalno drugačne, čeprav sorodne oblike. Pri teh pridevnikih je vzorec za moški spol vCCvC (v = samoglasnik, C = soglasnik), medtem ko je vzorec za ženski spol CvCCa.

Drugi tipi morfoloških konstrukcij vključujejo zloženke, katerih deblo je sestavljeno iz več korenov. Nemška beseda za jezikoslovje je sestavljenka Sprachwissenschaft, ki jo sestavljata korena Sprache (jezik) in Wissenschaft (znanost).

Nekateri jeziki uporabljajo precej več sestavljanja kot drugi, ki uporabljajo druge načine izražanja, denimo spreminjanje samostalnikov s predložnimi frazami. Kavni mlinček je v nemščini (Kaffemühle) in v madžarščini (kavédaraló) sestavljanka, medtem ko je v francoščini (moulin à café) in poljščini (młynek do kawy) predložna fraza.

Reduplikacija je ponavljanje besede z namenom izražanja neke slovnične funkcije. V indonezijščini se pri tvorjenju množine samostalniki ponovijo, na primer buku (knjiga) in buku-buku (knjige). Včasih se ponovi samo del besede, kot denimo v turščini beyaz (belo) in bembeyaz (zelo belo).

Nadomestna oblika je popolna sprememba besede z namenom izražanja slovnične funkcije. Pogosto so razlogi za to zgodovinske narave. V španščini izhajata nedoločnik in prihodnjik glagola iti iz latinskega glagola ire, medtem ko izhaja sedanjik iz drugega latinskega glagola vadere (napredovati).

Tipologija in morfološke strukture

Različni jeziki dodajajo obrazila na različne načine. Včasih se jezike deli v skupine glede na morfologijo, ki jo najbolj uporabljajo. V aglutinacijskih jezikih se različne slovnične funkcije kot so oseba, število in sklon izražajo z različnimi obrazili, ki se dodajajo deblu. Denimo v turščini lahko besedo evlerimin (od mojih hiš) razdelimo na en koren, ki mu sledijo tri pripone.

V pregibnih jezikih igrajo obrazila različne vloge, tako da v češčini končnica -ů hkrati izraža množino in rodilnik. Poleg tega se, ko jo pripnemo na samostalnik dům (hiša), spremeni samoglasnik korena in nastane domů.

Izolacijski jeziki uporabljajo precej manj obrazil kot pregibni jeziki. Namesto tega za izražanje slovničnih odnosov uporabljajo kombinacijo vrstnega reda besed in dodajanja posameznih besed, ki opravljajo funkcije obrazil v bolj morfološko naravnanih jezikih. V vietnamščini se na primer časi izražajo z dodajanjem členic pred glagole.

Načini na katere jeziki spreminjajo besede, da bi s tem spremenili njihovo funkcijo so mnogo preobsežni, da bi jih lahko tukaj v celoti opisali. Prav tako je treba dodati, da morfološki procesi, kot tudi drugi vidiki jezikov, nikdar niso popolnoma statični in govorci jih neprestano po malem spreminjajo, vse te majhne spremembe pa v daljših časovnih obdobjih vodijo do velikih sprememb.