Filozofija na splošno raziskuje vprašanja povezana z lastnostmi sveta in ljudi, filozofija jezika pa raziskuje splošne lastnosti jezika in njegovo razmerje do sveta in človeškega uma, ki dojema in opisuje realnost s pomočjo jezika. Z drugimi besedami, filozofija jezika obravnava odnos med jezikom, mislijo in realnostjo.

Že v starih časih so se ljudje spraševali, do kakšne mere je odnos med obliko besede (na primer pes) in stvarjo, ki jo ta beseda označuje (objekt:pes) konvencionalen, se pravi poljubno določen in koliko je naraven, torej neločljivo povezan. Jeziki sveta se razlikujejo po tem, kako označujejo elemente realnosti (angleško: {pes}, francosko: chien, nemško: Hund, poljsko: pies itd), kar je argument v prid konvencionalnosti jezika (glej semantiko).

Beseda pes je obči samostalnik, za razliko od besede Antarktika (lastno ime). Namesto da bi se nanašalo na posamezen objekt (določen kontinent) pomeni (ali označuje) celotno skupino, vrsto ali kategorijo objektov, torej vse pse, ki so obstajali, obstajajo, bodo obstajali ali bi lahko obstajali.

Filozofe je vedno zanimalo vprašanje, ali kategorije (vrste, skupine) kot neke vrste celote v resnici obstajajo neodvisno od človeškega dojemanja, ali pa so resnični samo individualni objekti, kategorije in skupine pa so izum človeškega uma oziroma obstajajo samo v jeziku.

Ne glede na to, kateri koncept realnosti nam je blizu in katero vrsto resničnosti pripisujemo kategorijam, se moramo zavedati, da veliko besed nima natančnega pomena, s tem pa je mišljeno, da kategorije, ki jih te besede opisujejo nimajo jasno začrtanih mej. Seveda imajo besede kot je veliko relativni pomen, ki je odvisen od lastnosti objektov na katere se nanašajo (velik pes v primerjavi z veliko mravljo). Ampak celo ko govorimo o določenem predmetu pomen ni vedno natančen. Ni recimo jasno, kako velik mora biti pes, preden lahko rečemo, da je velik. Ta problem se pojavlja pri mnogih samostalnikih, saj denimo ni jasno, koliko bilk sena (katere dolžine) mora biti v kopici sena, da bi ji lahko rekli kopica. Gre za zelo pomembno vprašanje, saj obravnava zanesljivost jezika in zmožnost izražanja resničnih izjav o svetu z njegovo pomočjo. Z drugimi besedami, ali so sledeče izjave resnične?

Ta pes (velik 65 centimetrov) je velik.

Ta objekt (1 kubični meter, ki vsebuje zgtolj seno) je kopica sena.

Jeziki sveta se med seboj ne razlikujejo le po zvoku in načinu pisave (recimo angleški dog, poljski pies, francoski chien itd) ampak tudi po stopnji natančnosti, s katero opisujejo različne elemente realnosti. Primer tega je različno število besed, s katerimi jeziki opisujejo osnovne barve (glej tudi semantiko). Na primer v jeziku ljudstva Dani iz Papue Nove Gvineje obstajata samo besedi mili (ki se nanaša na vse temne in hladne barve, denimo črno, zeleno in modro) in mola (tople in svetle barve, kot so bela, rdeča in rumena). Na drugi strani ima madžarščina dve besedi za rdečo in poljščina za modro.

Besede za družinske člane se prav tako razlikujejo. Pogosto je razlika odvisna od spola referenta kot na primer med sestro in bratom, vendar je lahko v mnogih kulturah razlika v starosti prav tako pomembna. V indonezijskem jeziku beseda kakak označuje starejšega brata oziroma sestro, adik pa mlajšega, in to ne glede na spol. V Indoneziji, in mnogih drugih azijskih državah, je v medsebojnih odnosih starost zelo pomembna. Madžarščina po drugi strani razlikuje tako med starostjo kot spolom, tako da báty in öcs označujeta starejšega oziroma mlajšega brata, nővér in húg pa starejšo in mlajšo sestro.

Razlike niso vidne le v besedišču, temveč se tičejo tudi delov slovnice, na primer glagolskih časov in samostalniških spolov. Samostalnike lahko razdelimo v skupine, ki se delijo na moški, ženski ali srednji spol, čeprav obstajajo tudi sistemi, ki imajo več oziroma manj kategorij, medtem ko nekateri jeziki sploh ne poznajo delitve po spolu. Poljubnost dodelitve spola posameznim besedam je razvidna iz tega, da imajo enaki koncepti v različnih jezikih različni spol. V poljščini je sonce srednjega spola, (słońce), v nemščini je ženskega spola, (die Sonne), v francoščini pa moškega, (le soleil). Spoli držav v poljskem jeziku so razvidni iz spodnjega zemljevida:

  • masculine
  • feminine
  • neuter
  • plural

Pri tem se poraja vprašanje, ali te razlike vplivajo na to, kako ljudje dojemajo svet in kako o njem razmišljajo. Hipoteza, ki pravi, da struktura danega jezika vpliva na način, kako njeni uporabniki dojemajo svet, se imenuje lingvistični determinizem (na primer Humboldt, Sapir, Whorf). Razsikave, s katerimi so skušali dokazati oziroma ovreči lingvistični determinizem, niso dale jasnih rezultatov. Kritiki deterministične pozicije pa sprašujejo, ali nezmožnost prevoda nekega stavka iz jezika X v jezik Y "besedo po besedo" resnično pomeni, da ni mogoče izraziti iste misli.

Takšna vprašanja se nanašajo tudi na specifične komunikacijske situacije. V angleščini, na primer, mora govorec izraziti določnost/nedoločnost nekega objeta (a dog (neki pes) v primerjavi z the dog (ta pes)) medtem ko v poljščini to ni potrebno. Tam je možno reči jakiś pies (neki pes) ali ten pies (ta pes), prav tako pa je mogoče reči tudi samo pies (pes), medtem ko ta opcija v angleškem jeziku ne obstaja. Postavlja se torej vprašanje, ali mora govorec angleškega jezika ob misli na nek objekt o njemu nujno razmišljati kot o določnem oziroma nedoločnem?

Bolj mila verzija Sapir-Whorf hipoteze - znana kot lingvistična relativnost - pravi, da imajo različni jeziki na razpolago različne slovnične in semantične kategorije in an ta način vplivajo na mišljenje. Na splošno lahko rečemo, da različni jeziki odražajo kulturo ter fizično in socialno okolje jezikovne skupnosti, njene izkušnje in sistem vrednot. Različni jeziki predstavljajo različne slike sveta, ki se odražajo v slovničnih strukturah, besedišču (ki obsega dele stvarnosti kot so imena rastlin in živali v neki regiji) in v frazeologiji (denimo v pregovorih). Ko se otroci učijo svojega prvega jezika spoznavajo svet s pomočjo teh kategorij.