Uvod

Romski jezik (Romani čhib, Romane/s/, Romano/s/) je edini evropski predstavnik indoarijske veje indoevropskih jezikov. Jezik govorijo na obširnem področju od Sinkianga na Kitajskem preko Irana in v vseh evropskih državah, ter tja do številnih prekomorskih držav.

Čeprav nekateri Romi v Evropi še vedno vodijo mobilni način življenja, se jih je večina ustalila. Okrog 10. stoletja so se Romi začeli pomikati iz severozahodne Indije in Pakistana (v romskem jeziku lahko najdemo številne sledi kontaktov z jeziki s tega področja) proti zahodu. Na poti v Evropo so si izposodili različne perzijske, nekatere armenske in številne grške besede, najbrž med bivanjem na vzhodni meji Bizanca. Kasneje so se, verjetno zaradi turških vpadov, pomaknili še bolj zahodno. V 14. stoletju, ko je bila njihova prisotnost zabeležena v Srbiji in na Hrvaškem, je bil romski jezik že močno zaznamovan z grškim - ne samo na področju besedišča, temveč tudi slovnično. Kasneje so nanj močno vplivali še slovanski jeziki, romunščina, madžarščina, nemščina, na jugovzhodu pa tudi turščina.

Vsi Romi so dvo- ali večjezični, stopnja izgube romskega jezika pa je ogromna. Kljub temu je romski jezik še vedno zelo živ, predvsem v vzhodni, jugovzhodni in centralni Evropi. Težko je določiti število govorcev, vendar lahko približno ocenimo, da jezik govori okrog tri do štiri milijone ljudi, ki so razpršeni po vsej Evropi, zaradi česar je romski jezik najbolj široko razširjen jezik v Evropi. Romski jezik je tudi pisni jezik s precej bogato sodobno literaturo, čeprav nima splošno sprejetega pravopisa ali poenotene slovnice in besedišča. V preteklosti je bilo več poskusov oblikovanja knjižnega romskega jezika, ki pa so imeli le skromen uspeh. Na Slovaškem, v Makedoniji, Bolgariji in Romuniji (ter v manjšem obsegu ter občasno tudi drugod) se pojavljajo regionalne norme, vendar je glavna ovira pri temu, da se te oblike sprejmejo in utrdijo, nizka stopnja pismenosti med Romih. Žal imajo Romi bolj vitalne težave, kot je skrb za njihov čudovit in starodaven jezik, ki je najbljižji evropski sorodnik sanskrta. Uporaba romskega jezika na spletu nakazuje določene trende poenotenja, ki bodo v prihodnosti morda igrali odločilno vlogo pri razvoju knjižnega jezika. Romski jezik je v določeni meri priznan na Kosovu, v Makedoniji, Romuniji, Hrvaški, Slovaški, Sloveniji, Nemčiji, Finski, Madžarski, Norveški, Švedski in Avstriji.

Dialekti

Največ Romov danes živi v vzhodni Evropi, na Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, Makedoniji in Srbiji, pa tudi drugod po Evropi, kjer govorijo številna narečja, ki jih lahko razdelimo na dve glavni skupini: narečja, na katera je močno vplivala romunščina (Vlahi: Lovari, Kaldaraš, Gurbet) ter narečja, ki vključujejo Sinte, karpatska narečja in dve posebni skupini balkanskih narečij.

Sintska narečja govorijo Romi v severni in zahodni Evropi, karpatska narečja pa Romi na Slovaškem in Češkem. Narečja Arli/Erli se govorijo v Makedoniji, Bolgariji, južni Srbiji, Kosovu ter Albaniji. Druga skupina različnih balkanskih narečij (Ursari, Drindari, Bugurdi itd.) se bistveno razlikuje od dialektov Erli/Arli in je bila očitno zaznamovana z bolj nedavnim stikom z grško fonetiko in besediščem. Obstajajo tudi številne izolirane in arhaične variante jezika, denimo Romano na Gradiščanskem ali Dolenjsko romsko narečje v Sloveniji, ki je verjetno sorodno z narečjem hrvaških (istrskih) Romov okrog Brescie v Italiji.