Preskoči do vsebine

Grščina

Ελληνική γλώσσα

Število naravnih govorcev

Približno 13 milijonov

Uradni jezik

Grčija vključno z meniško republiko na gori Athos (10 milijonov), Ciper (uradni jezik skupaj s turščino) (0,8 milijonov)

Manjšinski jezik

Albanija, Italija, Armenija, Madžarska, Romunija, Turčija, Ukrajina

Jezik diaspore

Avstralija, Avstrija, Bahami, Bolgarija, Kanada, Češka, Demokratična republika Kongo, Džibuti, Egipt, Francija, Gruzija, Nemčija, Jordanija, Kazahstan, Libija, Makedonija, Malavi, Mozambik, Paragvaj, Poljska, Romunija, Rusija, Sierra Leone, Južna Afrika, Švedska, Tunizija, Združeni arabski emirati, Združeno kraljestvo, ZDA

Abeceda
24 črk
Slovnični skloni
4
Jezikovna koda
el, ell
Lingvistična tipologija
fleksijska , pro-drop , prosti besedni red (GOP /OGP )
Jezikovna družina
Indoevropska, grška
Število dialektov
Okrog 6 glavnih dialektov: kalabrijski (južnoitalijanski grški dialekti), kapadokijski, potijski, kretski, ciperski, tsakonijski. Manjši dialekti vključujejo jonskega, severnogrškega, cikladijskega, manijskega in druge.

Najdaljša beseda

deoksiribonukleinska

Nenavadna beseda ali stavek

Pregovor o grškem jeziku: "Jezik nima kosti, pa vendar lomi kosti."

Zgodovina

Grščina ima med evropskimi živimi jeziki najdaljšo pisno tradicijo. Glavne stopnje razvoja grščine vse do nastanka modernega grškega jezika lahko povzamemo tako:

  • Stara grščina

  • Proto-grščina, ki je nastala in obstajala v času 2200-1600 pr.n.št.

  • Mikenska civilizacija v času od 1600 – 1100 p.n.št. Iz tega časa izvira linearna B pisava.

  • 'Temno obdobje' po dorski invaziji v času 1100 – 700 pr.n.št.

  • Stara grščina v obdobju od 700 – 300 pr.n.št.

  • Koiné grščina (κοινή) v obdobju od 300 pr.n.št. – 330 n.št.

  • Srednjeveška ali bizantinska grščina

  • Bizantinska grščina (post-helenska) v obdobju od 330 – 1000 n.št.

  • Srednjeveška grščina v obdobju od 1000 – 1600 n.št.

  • Moderna grščina

  • Grščina v otomanskem obdobju od 1600 – 1800 n.št.

  • Moderna grščina v sodobnih državah Grčiji in Cipru

Zanimivo je, da je oblika grščine, katero govori največ ljudi in se imenuje demiotik (δημοτική - dīmotikí) dobila status uradnega jezika šele v sedemdesetih letih 20. stoletja. Pred tem je bil uradni jezik puristična varianta imenovana katherevousa (καθαρεύουσα - katharévousa), ki pa se je močno razlikovala od vsakodnevnega jezika izobražencev.

Danes je moderna grščina manj standardizirana kot večina drugih evropskih nacionalnih jezikov in ima alternativne oblike za različne slovnične oblike. Nekaj primerov teh različnih oblik sledi spodaj:

  • κρύβουμε / κρύβομε
    (krývoume / krývome)
    "pokrivamo" različne končnice (različni samoglasniki)
  • της ασφάλειας / ασφαλείας
    (tīs asfáleias / asfaleías)
    "varnost" (rodilnik ednine), različni naglasi
  • αγαπούν / αγαπούνε / αγαπάν / αγαπάνε
    (agapoún / agapoúne / agapán / agapáne)
    "ljubijo", različne končnice
  • του μήνα / μηνός
    "mesec" (rodilnik ednine), različne končnice
  • το σωλήνα / τη σωλήνα
    (to sōlī́na / tī sōlī́na)
    "cev" (tožilnik ednine), različni spoli
  • γράφηκα / γράφτηκα / γράφθηκα
    (gráfīka / gráftīka / gráfthīka)
    "vpisal sem se", različni koreni

V tabeli tega članka podajamo samo najbolj razširjene končnice.

Pisava in izgovorjava

  • α
  • β
  • γ
  • δ
  • ε
  • ζ
  • η
  • θ
  • ι
  • κ
  • λ
  • μ
  • ν
  • ξ
  • ο
  • π
  • ρ
  • σς
  • τ
  • υ
  • φ
  • χ
  • ψ
  • ω

Naglas se v modernem grškem jeziku nahaja na zadnjem, predzadnjem ali vsaj tretjem zlogu od konca besede.

Zapleten sistem pisnih naglasov v stari grščini so v modernem jeziku nadomestili s preprostim sistemom, ki ima samo en naglas in sicer ostrivec. Besede, ki vsebujejo več zlogov označujejo naglašen zlog oziroma zloge, naglas pa se uporablja tudi za razlikovanje med sopomenkami.

Slovnica

Določni členi obstajajo tako za ednino kot tudi množino, medtem ko je nedoločni člen enak številu ena in se pojavlja samo v ednini. Členi so v grščini zelo razširjeni in se pojavljajo s svojilniki (posesivi), demonstrativi in lastnimi imeni.

Pridevniki se s pripadajočimi samostalniki ujemajo v sklonu, spolu in številu, medtem ko je mnogo števil nespremenljivih.

Primerjalne in presežne oblike se tvorijo bodisi z dodajanjem pripone, ki pred končnico vsebuje sekvenco –τερ- (-ter-) bodisi z dodajanjem besede πιο (pio, 'več') pred pridevnik.

Pravilni presežniki se tvorijo z dodajanjem določnega člena k primerjalniku.

Obstaja tudi druga vrsta presežnikov, ki se včasih imenujejo absolutni presežniki in se tvorijo s pripono, ki nosi sekvenco –τατ- (-tat-). Vse skupaj na ta način dobimo štiri stopnje primerjave.

Osnovnik
pameten
Primernik
pametnejši
Primerjalni presežnik
najbolj pameten
Absolutni presežnik
ekstremno pameten
έξυπνός, -η, -ο εξυπνότερος, -η, -ο ο, η, το εξυπνότερος, -η, -ο εξυπνότατος, -η, -ο
éxypnós, -ī, -o exypnóteros, -ī, -o o, ī, to exypnóteros, -ī, -o exypnótatos, -ī, -o

Glagoli se spregajo glede na tri osebe in dve števili. Moderna grščina ne pozna nedoločnika in uporablja spregane in določne glagole, denimo προτιμώ να πάω (protimṓ na páō, 'raje grem'). V slovarjih so glagoli zapisani v prvi osebi ednine sedanjika kot denimo γράφω (gráfō, 'pišem') za pisati.

Moderna grščina ima dva glagolska načina, tvornik in srednji način. Zadnji služi kot trpnik in ima tudi refleksivni namen.

Moderna grščina pozna en sedanjik, štiri preteklike in tri prihodnjike. Razlikovanje med končanimi in potekajočimi dejanji je pomembno tako v preteklih kot tudi v prihodnjih časih, na primer έγραψα (égrapsa, 'Napisal sem (končal sem)') in έγραφα (égrafa, 'pisal sem (in nisem končal)').

Prislovi se ne spregajo in ne sklanjajo. Prislovi, ki izvirajo iz pridevnikov imajo enako obliko imenovalnika množine srednjega spola. Kot pri pridevnikih lahko primerjalne oblike tvorimo s končnico ali dodajanjem ločene besede.

Dialekti

Moderna grška narečja so začeli preučevati na koncu devetnajstega stoletja. Na začetku so raziskovalci zmotno domnevali, da moderna grška narečja izvirajo iz starih grških narečij. Moderna grška narečja so se oblikovala na podlagi koiné Aleksandra velikega.

Mnogo modernih grških narečij je nastalo s simbiozo grškega jezika z drugimi jeziki kot so latinski, venečanski, italijanski, turški, albanski in slovanski jeziki.

Ta zemljevid prikazuje narečja, ki so nastala z grškimi in tujimi lingvističnimi elementi. Ta narečja so v Grčiji prisotna in se govorijo tudi danes:

Tematske besede

Zabavni in nenavadni pregovori

Nazaj na vrh