Jezikovna politika

V mnogih družbah se govori več kot en jezik ali jezikovna varianta. Takšne družbe so večjezične in morajo sprejeti določene odločitve glede jezikovne politike, ki predstavlja nabor ukrepov za spodbujanje oziroma preprečevanje uporabe določenih jezikov. Mnoge države uporabljajo jezikovno politiko za spodbujanje uporabe enega uradnega jezika kot nacionalnega jezika na račun drugih. Druge države poskušajo zaščititi regionalne in etnične jezike. Nekatere države se odločijo za večjezični model, kot denimo Švica, ki ima štiri uradne jezike ali Kanada, kjer sta uradna jezika angleščina in francoščina. Takšna jezikovna politika spodbuja dvojezičnost tako na institucionalni kot tudi na individualni ravni.

Nacionalni in manjšinski jeziki

Ko en jezik postane nacionalni jezik, se drugi znajdejo v vlogi manjšinskih jezikov. Nekatere jezikovne politike podpirajo manjšinske jezike z nacionalno ali mednarodno zakonodajo. Druge se zavzemajo za jezikovno diskriminacijo in tlačenje jezikovnih pravic, da bi tako omejile ali celo prepovedale uporabo manjšinskih jezikov. Manjšine so lahko podaljški jezikovnih teritorijev sosednjih držav (kot na primer Slovenci in Nemci v severni Italiji), rezultat imigracije (Albanci in Hrvati v južni Italiji, Romi povsod) ali zgodovinskih dogodkov (tako kot denimo izgon Judov ali kolonizacija Balkana s strani Rimljanov: Vlahi, Aromuni).

Manjšine v lastnih državah

Drug primer domorodne jezikovne manjšine so denimo prebivalci Furlanije in Ladinije v Italiji, ki govorijo jezike, ki se od italijanskega sicer razlikujejo, vendar so tako kot italijanščina tudi sami romanski jeziki. Pravzaprav je Italija dom mnogih romanskih jezikov in v jezikoslovnih merilih najbrž najbogatejša država v Evropi. Primeri takšnih ljudskih jezikov obsegajo med drugimi sardinijski, piemontski in neapeljski jezik. Ti jeziki so se se razvili neodvisno iz latinščine, enako kot toskanska italijanščina. Tehnično gledano, tukaj ne gre za narečja temveč za regionalne jezike. Čeprav imajo ločeno tipološko in zgodovinsko identiteto, niso priznani kot manjšinski jeziki in sicer iz različnih razlogov, med katere spada tudi nezadostna želja po takšni potrditvi s strani govorcev samih. Vendar je to vsaj delno posledica monolingvističnega modela jezikovne politike, ki narekuje, da je italijanščina edini državni jezik.

Narečja

Uporabniki jezika ne govorijo vedno standardne različice, temveč uporabljajo narečje, torej jezik, ki je povezan z njihovim regionalnim ali razrednim izvorom in obsega nekoliko drugačno besedišče, izgovorjavo in slovnico. Lahko imajo tudi naglas, ki je različica istega jezika s precej drugačno izgovorjavo. Naglas, kot termin za jezikovno raznolikost, se lahko navezuje na naglas dialekta (različne lokalne podobe) ali naglas standardnega jezika, ki je pravzaprav zgolj narečje z največjim družbenim prestižem, pazljivo razvit za različne višje družbene naloge pri komunikaciji: formalne ali neformalne, pisane ali govorjene. Izgovorjava, besedišče, slovnica in pisne konvencije standardnega jezika so prav tako eksplicitno nespremenljive in predstavljajo bolj ali manj obvezno normo za vse uporabnike, vsaj ko gre za formalno komunikacijo. Jezik lahko ima različne variacije tudi glede na družbeno pozicijo uporabnikov. Delavci govorijo drugače kot višji sloji (tako dialekt kot tudi standardni jezik). Prav tako lahko opazimo razlike med mladimi in starejšimi govorci, moškimi in ženskami ali pri drugih družbenih razporeditvah. Mladi ljudje in poklicna združenja uporabljajo poseben specializiran jezik, kot so denimo odvetniški, zdravniški ali žargon tatov, cestni jezik ali mladinski sleng. Tehnični termin za takšen jezik je sociolekt, ki predstavlja družbeno zvrst jezika.

Dober primer domače naloge na to temo bi bilo prebiranje ali ogled drame Bernarda Shawa Pygmalion.