Fonetika, inventar zvokov
"Zvoki, ki jih govorimo"
Fonetika in fonologija
Fonetika je veda znotraj lingvistike in proučuje zvoke človeškega govora. Isti termin se uporablja tudi za znakovne jezike, kjer raziskuje geste in vizualne komponente znakov.
Fonetika se ukvarja s fizično produkcijo, prenosom in zaznavanjem zvokov. Fonologija se na drugi strani ukvarja z vzorci zvokov znotraj danega jezika. Tukaj je bistvenega pomena fonem. Fonemi so zaznavne enote, ki so gradniki (govorjenih ali znakovnih) besed nekega jezika.
Prepis
Fonetični prepis je način prikazovanja zvokov, ki se pojavljajo v človeških jezikih in to neodvisno od načina, kako se običajno pišejo. Najbolj znan tak sistem je Mednarodna fonetična abeceda (IPA), ki v glavnem temlji na latinski abecedi, saj je ta zmožna podati sestavine jezika kot so samoglasniki, soglasniki in suprasegmentalni elementi. Izdelalo jo je Mednarodno fonetično združenje z namenom, da ustvari standardiziran prikaz zvokov človeškega govora. IPA abecedo uporabljajo leksikografi, učenci tujega jezika in učitelji, lingvisti, logopedi, pevci, igralci, izumitelji umetnih jezikov in prevajalci.
Uradna tabela IPA iz leta 2005 (CC-BY-SA licenca)
Odnos med alofoni in fonemi
Alofon je osnovna enota zvoka za človeški jezik; fonem je osnovna enota zvoka za določene jezike. Fonem je abstraktna enota danega jezika in lahko vsebuje več različnih alofonov. To se odraža v različnih stopnjah prepisa. Namen fonetičnega prepisa (običajno v oglatih oklepajih) je prepisovanje zvokov (alofonov), na način, da je zapisana natančna izgovorjava, medtem ko fonemološki prepis (običajno v poševnicah) prepisuje besede po načelu, kako so zvoki v določenem jeziku kategorizirani. Meja med fonetičnim in fonološkim prepisom ni vedno jasna - ozki fonetični prepis zajema več variacij in zvokov medtem ko širši fonetični zapis zajame zgolj najbolj očitne elemente in prehaja v fonološki prepis.
Kot primer: običajna izgovorjava angleške besede