V človeški naravi je, da poskušamo izboljšati stvari, pa naj se to posreči ali ne. To se dogaja na političnem, tehničnem, celo biološkem področju in lahko vodi tako v lepoto kot v katastrofo. Eden od najbolj priljubljenih področij manipulacije homo politikusa je jezik. Jezik odpira okna v različne realnosti in je osnovni nosilec družbene identitete. Je hkrati mogočno sredstvo in sredstvo moči. Zaradi tega so politiki, jezikoslovci, filozofi in pisatelji zmerom poskušali narekovati jezikovne spremembe in jeziku niso dovolili prostega toka, določen jezik so zatirali in drugega spodbujali, pravopis so regulirali in uvajali nove evfemizme (olepševalne izraze) za negativne besede. Z vzponom nacionalnih držav v Evropi v 19. in 20. stoletju so bili nacionalni jeziki priviligirani pred manjšinskimi jeziki in včasih tudi očiščeni tujih besed.

Tako so v madžarščini germanske in latinske besede zamenjali z domačimi, Académie Française se bori, da v francoščino ne bi prodrle angleške sposojenke (z zelo omejenim uspehom), na Islandiji pa so imigranti zaradi islandskega sistema patronimov do nedavnega morali spremeniti svoje ime v germansko varianto. Seveda ima književnost (ali njena odsotnost) bistven vpliv na usodo nekega jezika in živa književnost lahko pomaga definirati, spremeniti ali stabilizirati jezik, kot kaže primer slovaščine v 19. stoletju. Na poti v oblikovanje naroda so tukaj med seboj tekmovale tri verzije knjižnega jezika, od katerih je na koncu ena pridobila status modernega slovaškega jezika.

Vendar pa ne gre le za besede, pomene in neskončne nemške pravopisne reforme - celo jeziki kot celota so podvrženi načrtovanju, pogosto s političnimi ali ideološkimi cilji. Tako so na primer moderno hebrejščino ustvarili sočasno z judovsko državo na podlagi prastarega knjižnega jezika, namesto da bi na primer dovolili, da to vlogo prevzame jidiš. Prav tako je bil projekt nove norveščine (Nynorsk) pomembno sredstvo za osamosvojitev Norveške od Danske. Pri tem je bila nova jezikovna norma ustvarjena na podlagi podeželskih narečij, namesto da bi pustili jeziku, ki so ga govorili v Christianiji (Oslo) in je bilo močno dansko obarvan, svojo pot.

Poseben scenarij jezikovnega načrtovanja je medkulturna komunikacija (Interlingvistika). Medtem ko so pidžini in kreolski jeziki nastali sami v obdobju postkolumbijskega trgovanja, zasužnjevanja in selitev, so bili nekateri jeziki standardizirani, poenostavljeni ali ustvarjeni posebej za to, da bi olajšali medkulturno komunikacijo. Primera standardizacije takšnih pomožnih jezikov (aukslangi) sta moderni svahili v vzhodni Afriki ali Lingua Geral jezuitov v kolonialni Braziliji, ki je nastala iz domorodskega jezika Tupi in so ga uporabljali v mešanih družinah in pri trgovanju na območju Amazonije. Načrtovano poenostavitev lahko vidimo tudi v projektih kot so Basic English, Interlingua ali Latino sine flexione in profesionalnih žargonih, ki imajo pogosto poenostavljeno slovnico in kopico terminov (npr. letalska angleščina). Celotni jeziki, ki so ustvarjeni na podlagi obstoječih človeških jezikov, se imenujejo a posteriori jeziki, medtem ko se jeziki, katerih podlaga so filozofski sistemi, logika, simboli, zvoki itd. imenujejo a priori jeziki. Ista nasilna stoletja, ki so trpela pod kapricami nacionalnega načrtovanja jezikov in kulturnega zatiranja manjšin, so bila tudi vir protigibanj, katerih cilj je bil kulturno vključevanje a posteriori jezikov v humanistično agendo. Najbolj uspešen od teh projektov je bil esperanto, ki je bil ustvarjen leta 1887 na podlagi obstoječih, pretežno romanskih jezikov in ki ima popolnoma pravilno slovnico ter sistem pripon, ki omogočajo enostavno tvorjenje novih besed. Kljub svoji pravilnosti in osredotočenosti na medkulturno komunikacijo, je esperanto v tem času zrasel v normalen jezik, v smislu, da ima naravne govorce in pesnike in da vključuje nove termine tako kot vsak drug jezik, s pomočjo sposojanja ali kreativne uporabe svojih govorcev, s čimer zmanjšuje vpliv jezikovnega načrtovanja, ter z lastno akademijo, ki je prav tako nemočna kot Académie Française. V tem smislu je esperanto danes manj načrtovan jezik kot na primer nova norveščina, ki potrebuje stalno čiščenja, da bi ohranila svojo identiteto.

Obstaja samo nekaj primerov resnično neodvisnih a priori jezikov, vendar so nekateri med njimi zelo barviti primeri tega, kako inovativen, igriv in kreativen je lahko človeški um. Solresol, na primer, je osnovan na podlagi glasbenih notnih zlogov in ga lahko pojemo, žvižgamo ali prikažemo s pomočjo barve oziroma znakov prstov. Drugače kot pastirski jezik žvižganja na Kanarskih otokih ima Solresol zavestno načrtovano besedišče.

Ljudje izumljajo jezike tudi s točno določenim namenom, včasih je ta bolj skrivnostnost kot razumevanje. Takšni jeziki so običajno kodirane verzije obstoječih jezikov, na primer "roparski jezik" Astrid Lindgren, lahko pa so tudi a priori, kot je mističen jezik "Lingua Ignota", ki ga je izumila Hildegarde iz Bingna in je uporabljal latinsko slovnico z izmišljenimi besedami in črkami. Nekateri umetniki so vložili ogromno truda v svoje umetniške jezike (artlang), s katerimi so obogatili svoje umetniško vesolje. Znani primeri so vilinski in škratovski jeziki Tolkiena, nezemljanska klingonščina v Zvezdnih stezah ter bolj nedavni "filmski jeziki" kot sta Na'vi (Avatar) in Dothraki (Igra prestolov). Medtem ko vsi našteti jeziki še vedno "izgledajo" in delujejo kot običajni jeziki, obstajajo tudi jeziki, ki so bili osnovani na filozofskih in logičnih temeljih, da bi z njihovo pomočjo razumljivo kategorizirali koncepte. Primeri so denimo Leibnitzov filozofski sistem iz 17. stoletja ali moderna logična jezika Loglan in Lojban.

Kalejdoskop jezikovnega načrtovanja pa vsebuje tudi področje terminologije, kjer se kemiki, biologi, geologi ali sociologi trudijo, da bi jezik osvobodili od večpomenskosti vsakodnevne uporabe in spreminjanja ter da bi njegov pomen določili nedvoumno in dokončno. Na nekaterih področjih je terminologija dopolnjena z neke vrste znanstveno oziroma profesionalno slovnico. Zelo pravilen primer tega je sestavljanje kemičnih terminov (prim. "najdaljša beseda" v mnogih jezikih), medtem ko je medicinska latinščina primer bolj naravnega jezika, ki dovoljuje in standardizira daljše izraze ali celo stavke. Navdihnjeni s takšnim terminoloških delom ter z enciklopedijskim gibanjem 19. stoletja, so lingvisti skušali zgraditi tudi jezikovne ontologije in tako imenovane jezikovne mreže, ki pa ne definirajo terminov, temveč poskušajo klasificirati ter povezati besede (npr. WordNet).