Obstaja več različnih vrst komunikacijskih sistemov, ki namesto glasu uporabljajo kretnje. Vendar se bomo tukaj osredotočili na naravne znakovne jezike gluhih. To so samostojni jeziki, ki se naravno razvijajo in se razlikujejo tako od govorjenih jezikov kot tudi med seboj.

Potrebno jih je razlikovati od umetnih znakovnih jezikov, katere so izumili ljudje brez okvare sluha. Ti sistemi si izposojajo besedišče od naravnih znakovnih jezikov in jih prilagodijo tako, da oponašajo strukturo govorjenih jezikov. Čeprav so ti sistemi koristni v nekaterih omejenih kontekstih, so za bolj obširno uporabo okorni in jih gluhi med seboj ne uporabljajo. Znakovni jeziki običajno ne prečkajo nacionalnih meja ali meja govorjenih jezikov, zato na primer uporabnikom Britanskega znakovnega jezika Ameriški znakovni jezik ni razumljiv. Ne glede na to, pa je slovnica znakovnih jezikov precej podobna in se največje razlike nahajajo v besedišču. To pa pomeni, da se lahko po potrebi uporabniki znakovnega jezika hitro naučijo drug znakovni jezik.

Ekvivalent besed v znakovnih jezikih so kretnje, ki so sestavljene iz treh glavnih komponent.

• Oblika roke: različne postavitve prstov, ki so stegnjeni ali pokrčeni. Večina znakovnih jezikov pozna okrog 30 različnih oblik rok.
• Postavitev: to se nanaša na postavitev roke na ali v bližini telesa tistega, ki kaže (okrog 10 postavitev) ali prostor okrog njega (temelječ na razlikovanju levo in desno, gor in dol ter naprej ali nazaj).
• Gibanje: to opisuje smer, v kateri se roka giblje. Obstaja šest osnovnih smeri, ki se lahko spreminjajo na več različnih načinov.

Tako kot lahko besede v govorjenih jezikih opišemo kot kombinacije omejenega števila soglasnikov in samoglasnikov, so znaki v znakovnih jezikih kombinacije omejenega števila oblik roke, postavitev in gibanj. Tipološko kombinira slovnica znakovnih jezikov značilnosti, ki so sicer pogoste tudi v govorjenih jezikih, vendar se običajno ne pojavljajo skupaj. Po eni strani so v veliki meri analitični in torej odvisni od vrstnega reda znakov. Znakovni jeziki so v glasnem SVO, vendar z določeno fleksibilnostjo. Po drugi strani imajo zelo bogato morfologijo, ki pa jo le občasno tudi uporabljajo.

Morfologija znakovnih jezikov v glavnem temelji na dveh procesih.

Prvi je reduplikacija (ponovitev celega ali dela znaka). V mnogih jezikih je mogoče iz glagola narediti samostalnik tako, da reduciramo in ponovimo kretnjo. SEDETI torej pomeni "sedeti", SEDETI-SEDETI pa stol.

Drug proces je interna modifikacija. Ta pomeni, da se ena komponenta znaka spremeni, medtem ko druge ostanejo nespremenjene. Nekateri glagoli lahko na primer pokažejo na subjekt ali objekt s pomočjo smeri gibanja. V drugih primerih lahko glagoli nakazujejo na informacijo o številu skozi spremembo oblike roke.

Oba procesa sta lahko tudi kombinirana. V ASL (Ameriškemu znakovnemu jeziku) lahko imajo denimo pridevniki tudi do 12 različnih vidov, ki se izražajo s spremembo v hitrosti in načinu kretnje skupaj s številom ponovitev.

Znakovni jeziki pa obsegajo mnogo več kot le roke. Drugi elementi, kot so obrazni izrazi ali gibi glave in ramen, so prav tako sestavni del slovnice znakovnih jezikov in označujejo vrste povedi in različne dele stavkov, na primer odvisne stavke. Čeprav niso znakovni jeziki prav nič lažji od govorjenih jezikov, gre za zelo bogate in izrazne jezike, ki so vredni časa in truda, da se jih naučimo. Prav tako so zelo zabavni.