Uvod

Semantika (pomenoslovje) je veda o pomenu. Je barvita disciplina, ki obsega različne stopnje in koncepte pomena, naj bodo ti leksikalne, stukturne ali funkcionalne narave.

Prav tako poteka znotraj semantike kopica vročekrvnih debat, saj je pomen bolj arbitraren ali, če uporabimo ljubkejši izraz, konvencionalen, kot bi kdo (=Plato) predvideval. Le malo besed (zvoki živali v Lingvopediji so tak primer) imajo neposreden, "naraven" pomen in celo jezik živali je simboličen (čebele komunicirajo s plesom, kiti pa imajo osebna imena).

Dober primer tega so izrazi za barve - čeprav imamo ljudje biološko identične vizualne sisteme, se ne strinjamo glede tega, kako razdeliti barvni kontinuum v posamezne, ločeno poimenovane barve. Različni jeziki imajo od dveh in do 11 oziroma 12 besedam za osnovne barve, pri tem pa je rdeča prva, ki se doda k preprostemu črno-belemu razlikovanju, naslednja je modro-zelena (Berlin & Kay). Vendar se nihče ne strinja glede tega, kje so pri tem meje. Valižanski jezik ima na primer eno besedo, glass, ki obsega angleško zeleno in modro, medtem ko pozna po drugi strani ruščina razlikovanje med temno sinij in svetlo goluboj modro barvo. Opisna logika v pregovorih pa je še hujša - black eyes (črne oči), ki so si jih navijači pridobili med angleško nogometno tekmo, bodo po povratni tekmi v Nemčiji diagnosticirane kot Blaues Auge (modro oko). Katera barva je torej pravilna diagnoza? Preprosto moramo sprejeti dejstvo, da je pomen uporaba znotraj (konvencionaliziranega) sistema jezika, kot bi rekel Wittgenstein. Zaradi tega so se duhovi znotraj lingvistike nekoliko pomirili, ko se je pojavilo Sausserjevo razlikovanje med signifiant in signifié: Znak je neodvisen od svojega pomena. (Glej tudi Jezik in misel).

Semantika besedišča

Ker so besede preprosto dostopne, samostojne in majhne enote jezika, je bilo vloženega mnogo truda v definiranje posameznih besed ali, če mogoče, v etimološko "pripisovanje" pomena (Isidore of Seville). Priča temu je nešteto slovarjev, enciklopedij in klasifikacijskih shem. Naivno izhodišče je, da vsaki besedi pripišemo referent v realnem (nelingvističnem) svetu, vendar to deluje le za lastna imena ter biološke taksonomije ali na bolj abstraktnem nivoju za tako imenovane deiktične (kazalne) besede, kot so jaz, ti, ona, tukaj, zdaj, včeraj. Vendar večina besed ne ustreza stvarem ali točkam v prostoru in času, temveč konceptom. In ker ti prebivajo v umu, je več kot mogoče, da imata dva človeka rahlo različne ideje o isti besedi.

Precej nevtralen pristop k klasifikaciji je paradigmatični pristop. Deluje neodvisno od referenta, definicij, etimologije in opazovanja, preprosto s preizkušanjem katere besede lahko medsebojno nadomestimo v enakem kontekstu. Na primer kontekst "sedla je na..." nam bo pomagal klasificirati stol, kavč, sedež, klop kot podobno zadevo ("pohištvo za sedenje"). Poleg tega je precej lažje razložiti kaj je stol, s tem, da opišemo kaj je njegov namen (je za sedenje) kot da ga natančno definiramo (koliko nog? če sploh?). Ne glede na to pa bo imela vsaka kultura svojo idejo o tem, kaj je "tipično orodje za sedenje", pa naj bo to stol ali tatami, in vsako sedalo bo opisano glede na to, kako se razlikuje od "normalnega" stola. Zakaj? Eksperimentalni psihološki dokazi pričajo o temu, da ljude ustvarjajo svoje semantične pokrajine tako, da kopičijo koncepte okrog tako imenovanih semantičnih prototipov. Če nekoga prosite, da imenuje neko orodje, bo to v visokem odstotku primerov kladivo, glasbeni instrument bo violina, številka bo 7... Vendar to ni ne telepatija, ne črna magija. Gre zgolj za semantično učinkovitost, saj je lažje razlikovati kot definirati. Otroci začnejo s prototipi kot so "pes" in "jabolko", potem pa se skozi opazovanje ali je koncept X bližje "psu" ali "jabolku" naučijo kaj so živali in kaj sadje. To je tudi razlog, zakaj mnogi otroci nekaj časa pravijo mačkam psi (ljubki in kosmati), paradižnikom pa jabolka (okrogla in rdeča).

Formalna semantika in semantične karakteristike

Formalna semantika si prizadeva pomanjšati dele jezika na izjave o stanju stvari, ki imajo določljive resničnostne vrednosti, količino in podobno. V idealnem primeru lahko te izjave interpretiramo s pomočjo matematične logike in sklepanja. (Vsi politiki lažejo & vsi lažnivci goljufajo pri davkih -> če nekdo plačuje davke, ni politik).

Drug, nekoliko manj formalen pristop, je merjenje pomena, na primer klasifikacija sesalcev s pomočjo lastnosti, ki se lahko stopnjujejo ("kako velik" ali "kako divja"). Na ta način se bodo levi in tigri znašli v enem kotu diagrama, sloni in žirafe v drugem, mačke in podlasice v tretjem in miši ter lemingi v zadnjem. Na bolj sistematičnem nivoju lahko besede opišemo kot binarne svežnje "atomskih" semantičnih lastnosti. Lahko denimo opišemo vozila kot +gibajoče, -živeče, medtem ko so živali +gibajoče, +živeče in rastline -gibajoče, +živeče.

Strukturna semantika

Strukturalizem je imel na moderno sematiko močan vpliv in vidi jezike kot mrežo sistemskih odnosov. Lingvisti skušajo na podlagi kompozicijskega principa opredeliti semantične odnose kot sintaktične odnose med besednimi pomeni. Razliko v pomenu med pobarvaj rdečo hišo in pobarvaj hišo rdeče lahko sintaktično sklepamo na podlagi vrstnega reda besed: rdeče je del samostalniške fraze (rdeča hiša) v prvem primeru, medtem ko je v drugem primeru neodvisen stavčni del (pobarvaj - hišo - rdeče). Semantično se nahaja razlika v dejstvu ali je bila hiša rdeča pred ali po barvanju. Podobno tudi romanski jeziki izkoriščajo pridevniško postavitev semantično. Portugalski um cargo pesado pomeni težko breme, medtem ko je um pesado cargo težka dolžnost, naloga ali skrb.

Vsaka opisna znanost se prične s klasifikacijo in semantika ni nobena izjema. Eden izmed takšnih semantičnih razvrstitvenih sistemov je tezaver (zbirka sopomenk), drug je denimo tematsko kazalo, ki se uporablja v knjižnici. Moderni lingvistični viri, na primer ontologije, razlikujejo med različnimi odnosi, kot so

Ampak ker je jezik neukrotljiv, ne moremo imeti zaupanja v to, da bodo lingvistične ontologije sledile biološkim ali da bodo enake v več različnih jezikih. Delfin, denimo, je biološko sesalec, lingvistično pa pogosto riba in čeprav je krompir v angleščini {potatoes} zelenjava, v nemščini in danščini Kartoffeln/kartofler ni.

Pedagoško koristen semantični koncept urejanja je besedno polje, ki vsebuje na primer besede za dele telesa, besede za golf ali besede povezane s konji. Včasih lahko besedno polje enačimo z "je enako" klasifikacijo (na primer poklici). Ampak pogosto člani besednega polja niso omejeni niti s hiponimi niti z besednimi vrstami. Zato besedno polje za konje ne vsebuje le čistokrvne konje, kobile in pruske konje, temveč tudi pripomočke (na primer sedla), dele telesa (kopita) in dejanja (gojenje, galopiranje, razgetanje).

Tradicionalno sta obe ontologiji, tako WordNets kot tudi besedna polja, narejeni ročno, s strani lingvistov, ki so se lahko zanesli le na introspekcijo in svoje znanje. Ta nekoliko subjektivna metoda je bila v zadnjem času razširjena in do določene mere nadomeščena z računalniško generiranimi viri, ki črpajo iz ogromne elektronske zbirke besedil (na primer interneta), automatično slovnično analizo in statistiko. Kot primere lahko navedemo avtomatično generirana besedna polja v obliki mrež sopojavljanja (Leipzig Wortschatz) ali slovarja odnosov (DeepDict, Sketch Engine), ki sintaktično izvlečejo kaj na primer konj lahko (a) je [divji, temen, lesen, trojanski], (b) dela [rezgeta, galopira] ali (c) kaj lahko z njim delamo [privežemo, krtačimo] in sicer tako, da oceni stavke, v katerih se konj pojavlja v sintaktični funkciji samostalniške fraze kot jedro oziroma objekt in subjekt.

Funkcionalna semantika

Večina klasifikacijskih sistemov, ki smo jih opisali zgoraj, se ravna po J.R.Firthovi ugotovitvi iz leta 1957, da lahko spoznaš besedo po tem, s kom se druži. Z drugimi besedami lahko rečemo, da se pri semantiki vse vrti okrog uporabe besed in jezikovnega sistema. Sosednje besede se družijo kot kolokacije. Nekatere kolokacije so 100% fiksne in jih lahko razumemo kot posamezne semantične enote (veliki pok, črna luknja), medtem ko so druge sestavljene vendar niso fiksne (visoka gora, visoka temperatura, visoka napetost, visoka verjetnost).

Vendar gredo pravila besednih sosed še dlje. Predvsem glagoli delujejo tako, da projicirajo prostore za sintaktično argumentacijo. Ljubkovati ima na primer subjektni prostor za (človeškega) izvrševalca in objektni prostor za "živega" prejemnika (človek, žival ali del telesa). Lahko rečemo "Peter ljubkuje Jano", pri tem je Peter v semantični vlogi AGENTA in Jana v vlogi PATIENSA.

Dober način opisa metafore je, da si ogledamo trk med semantičnima tipoma prostora in polnilca, pri čemer prvi običajno prisili drugega v metaforično interpretacijo. Obstaja na primer metaforični transfer živega na neživi koncept, ko pesnik govori o toplemu večernemu vetru, ki ljubkuje golo kožo (veter = AGENT) ali glasbenikovih prstih, ki ljubkujejo krivine kitare (kitara = PATIENS).

Seveda mora biti funkcionalni pogled na semantiko usmerjen ne le navzdol na skladnjo, temveč tudi navzgor na pragmatiko in socialno lingvistiko. Tako na primer ne moremo pragmatičnega pomena (v oglatih oklepajih) spodnjih primerov razumeti zgolj iz zapisanega konteksta, temveč ga lahko interpretiramo le s pomočjo pragmatičnega konteksta:

Manipuliranje s pragmatičnim pomenom je lahko tako umetnost kot tudi mogočno lingvistično orožje. Revež iz zgornjega primera je v težavah, ne glede na to, če odgovori z ja ali ne. Humor, še posebej pa ironijo, lahko pogosto dosežemo tako, da najprej projiciramo eno interpretacijo, potem pa spremenimo pomen povedanega s tem, da spremenimo kontekst in pozitivno izjavo obrnemo v negativno:

Za konec naj povemo še, da lahko izbor specifičnih lingvističnih oblik narekujejo tudi družbene omejitve. V japonskem jeziku obstaja na primer mnogo načinov, kako reči jaz, na primer uradni watashi, pogovorni washi (moški spol) in ljubki atashi (ženski spol). Eno izmed bolj nedavnih francoskih socio-lingvističnih dejanj pa je bila odprava vljudnostnega izraza za neporočeno žensko Mademoiselle (gospodična), tako da sta ostala le še Monsieur (gospod) in Madame (gospa). In ker gre pri tej državi za Francijo, je bilo mnogo žensk zelo jeznih, da so jih v njihovih očeh degradirali na semantični skupek +stara, -seksi.