Človek je družbeno bitje. Z drugimi ljudmi je povezan s čustvenimi vezmi, ki lahko imajo obliko prijateljstva, naklonjenosti ali ljubezni. Skupino sestavljata vsaj dva človeka. Prva skupina, kateri človek pripada od rojstva naprej, je skupina mame in otroka. Kasneje človek pripada vse več skupinam, najprej manjšim in nato vse večjim.

F. de Saussure je jezik strukturno definiral kot sistem znakov, ki se uporabljajo za komunikacijo. Znaki so arbitrarni (izmišljeni) in jezik je družbeni fenomen. Jezik ima dve osnovni funkciji: komunikacijo in identiteto. S komunikacijo in lingvističnimi vidiki se bomo ukvarjali v drugih poglavjih te spletne strani. Tukaj bomo razmišljali o identiteti kot funkciji jezika.

Glavni pogoj skupine je, da najde način, kako razlikovati med člani in nečlani. Člani skupine se nekega jezika naučijo znotraj skupine in le oni so ga sposobni govoriti brezhibno. Zato je jezik osnovni faktor, ki ljudem omogoča presoditi ali tujec sodi v njihovo skupino ali ne in v mnogih primerih tudi, v katero drugo skupino sodi.

Jezike delimo na človeške in nečloveške (živalske, mehanske...) jezike. Človeške jezike za komunikacijo uporabljajo ljudje. Vsi človeški jeziki so tako naravni kot tudi umetni. Umetni zato, ker vsi človeški jeziki uporabljajo arbitrarne (umetne) znake - besede - in ker jih je ustvaril človek. Vsi pa so tudi naravni zaradi svoje globoke slovnične strukture. Dejstvo, da se lahko katerikoli človek nauči kateregakoli človeškega jezika dokazuje, da so vsi ti jeziki naravni.

Jeziki kot esperanto, pidžini in kreolski jeziki so vsi normalni človeški jeziki, enako kot etnični jeziki, narečja in druge oblike govora. Osnovni pogoj, ki uvršča nek jezikovni sistem med človeške jezike je, da ga določena skupina redno uporablja.

Človeška bitja so ustvarila pisavo in kasneje države in države so ustanovile državne jezike, ki se od spontanih jezikov razlikujejo, saj so standardizirani. Knjižni jeziki so urejeni s pomočjo sistemov za pravopis in izgovorjavo ter s slovnico in slovarji in so pisani. Zaradi tega so spremembe v takšnih jezikih počasnejše kot pri spontanih jezikih.

Vsak človek hkrati sodi v več skupin (družina, mesto, regija, narod, vera, filozofija, skupine prijateljev itd.). In vsaka skupina teži k temu, da ustvari neko varianto jezika, ki jo razmejuje od ostalih skupin. Zato vsak govorec v praksi govori več jezikovnih variant, oziroma registrov, tudi če se tega ne zaveda. Ljudje so po svoji naravi večjezični.

Vsak jezik teži tudi k temu, da ima več uporabnikov, kot jih šteje njegova lastna skupina in vsakega vsaj delno uporabljajo sosednje skupine, da si olajšajo komunikacijo. Nekateri jeziki zaradi splošne moči njihovih uporabnikov (ekonomske, vojaške...) in moči ter privlačnosti njihovih kultur (kuturni produkti obsegajo umetnost, izobraževanje, vero, zabavno industrijo...) vse bolj rastejo in postanejo mednarodni jeziki, ki se uporabljajo v večjem ali manjšem obsegu.

Najmočnejši jeziki težijo k najobsežnejši mednarodni uporabi. Zato obstaja več mednarodnih jezikov. Kljub navidezni dominantni poziciji angleščine, veliko ljudi na svetu ne govori angleško. Ruščina ohranja svojo mednarodno vlogo na območju bivše Sovjetske zveze, španščina v Latinski Ameriki (razen Brazilije), francoščina v mnogih državah, ki sodijo v la francophonie, kitajščina na obsežnem območju okrog Kitajske, kar nekaj mednarodnih jezikov pa uporabljajo skupine, ki nimajo lastnega teritorija, kot so Roma in Sinti, hebrejščina pred ustanovitvijo Izraela, esperanto itd.

Države, ki nastanejo z združitvijo več etničnih skupin ali narodov potrebujejo nov nevtralen jezik, da preko njega izražajo svojo identiteo (denimo indonezijščina oziroma bahasa indonesia). Če po drugi strani najmočnejša etnična skupina vsili svoj jezik, je taka država običajno kratkotrajnega življenja (na primer bivša Sovjetska zveza, Jugoslavija) ali pa obstaja v dolgotrajni nestabilnosti.