Preskoči do vsebine

Švedščina

Svenska

Število naravnih govorcev

9 milijonov

Uradni jezik

Švedska, Finska, EU, Nordijski svet

Jezik diaspore

ZDA, Velika Britanija, Kanada, Estonija, Argentina, Brazilija

Abeceda
29 (26 osnovnih latinskih črk + å, ä, ö)
Slovnični skloni
0
Jezikovna koda
sv, swe
Lingvistična tipologija
zmerno fleksijska , nagnjenost k zlaganju besed , OGP
Jezikovna družina
Indoevropski, severnogermanski, vzhodnoskandinavski jezik
Število dialektov
6 glavnih skupin: norrlandska, finska, švedska, gotlandska, goetalandska, južna švedščina (skanska)

Najdaljša beseda

domorodske organizacije

Nenavadna beseda ali stavek

Sedem prelepo pojočih varušk je skrbelo za sedeminsedemdeset mornarjev z morsko boleznijo na ladji "Šanghai" (težko izgovorljiva beseda).

Uvod

Med dialekti skandinavskih jezikov ne obstajajo ostre meje in razlike med danščino, švedščino in Bokmål norveščino so tako majhne, da so z nekaj vaje in potrpljenja jeziki medsebojno razumljivi, predvsem v pisni obliki. Zato Skandinavci v mešani družbi običajno govorijo svoj lastni jezik in ne kakšno skupno linguo franco. V tem pogledu ima švedščina vlogo mostu med skandinavskimi jeziki in finščino, saj ima na Finskem status uradnega manjšinskega jezika. Vendar danes finski govorci, ne glede na zgodovinske in kulturne vezi med državama, v komunikaciji s svojimi skandinavskimi sosedi raje izberejo angleščino kot švedščino.

Zgodovina

  • 1 - 7. stoletje

    Staronordijski jezik
    (stara runska abeceda ali starejši futhark)

  • 6. stoletje

    Beowulf: gotske vojne

  • 8. - 12. stoletje

    (Vzhodni) staronordijski jezik
    (Nova runska abeceda - mlajši futhark)

  • 829

    Sveti Ansgar: zgodnje pokristjanjevanje

  • 13. - 15. stoletje

    Stara švedščina
    (latinska abeceda)

  • 1250

    Västgötalagen (zakon)

  • 1397

    Kalmarska unija

  • 1335

    Ukinitev suženjstva in tlačanstva

  • 1520

    Stockholmski pokol

  • 16. - 20. stoletje
    Sodobna švedščina
    (Nusvenska)

  • 1526 - 1541

    Prevod biblije

  • 1618 - 1648

    Tridesetletna vojna

  • 1700 - 1721

    Velika severna vojna

  • 1850 - 1910

    1 milijon ljudi emigrira v ZDA

  • 1906 - 1917

    Pravopisna reforma 1906, Finska neodvisnost 1917

Pisava in izgovorjava

Vse od obsežne pravopisne reforme v letu 1906 je švedski pravopisni sistem precej fonetičen, zaradi česar se otroci lažje naučijo brati in pisati, tujci pa preprosteje prepoznajo mednarodne besede kot so denimo pjäs (francoski pièce, 'brošura'). Poleg 26 latinskih črk uporablja moderna švedščina tri tipične skandinavske črke: 'å'-varianta črke 'a', in umlaute 'ä' and 'ö'.

  • a
  • å
  • ä
  • b
  • c
  • d
  • e
  • f
  • g
  • h
  • i
  • j
  • k
  • l
  • m
  • n
  • o
  • ö
  • p
  • q
  • r
  • s
  • t
  • u
  • v
  • w
  • x
  • y
  • z

Pranordijski in staronordijski jezik sta se zapisovala z runsko abecedo (starejša in mlajša runska abeceda Futhark).

Starejši futhark Mlajši futhark Latinska črka IPA (Mednarodna fonetična abeceda)
f /f/
u /u(ː)/
þ /θ/, /ð/
a /a(ː)/
r /r/
k /k/
- g /ɡ/
- w /w/
ᚺ ᚻ h /h/
n /n/
i /i(ː)/
- j /j/
ï / æ /æː/
- p /p/
- z /z/
s /s/
t /t/
b /b/
- e /e(ː)/
m /m/
l /l/
ᛜ ᛝ - ŋ /ŋ/
- o /o(ː)/
- d /d/
- R /R/

Slovnica

Švedščina pozna dva slovnična spola, skupni (moško-ženski spol) in srednji spol. Kakor angleščina je tudi švedščina izgubila vse oznake sklonov, razen rodilniškega "-s", ki pa ga danes nekateri več ne razlagajo kot oznako sklona, temveč kot oznako pripadnosti (posesivnost). Prav tako švedski glagoli ne označujejo ne osebe ne števila. Vendar pa sklanjatvene oblike ostajajo za spol (pridevniki) in število (samostalniki in pridevniki), zaslonski določni člen pa zadeve nekoliko zapleta pri samostalnikih:

Nedoločna ednina Določna ednina Nedoločna množina Določna množina
Skupni (moškoženski) spol, -a flicka
dekle
flickan flickor flickorna
Skupni (moškoženski) spol, drugo stol
stol
stolen stolar stolarna
växt
rastlina
växten växter växterna
srednji, s samoglasniško končnico äpple
jabolko
äpplet äpplen äpplena
srednji, s soglasnikom barn
otrok
barnet barn barnen
nepravilni man
moški
mannen män männen

Švedščina označuje z obrazili le dva časa: sedanjik (-r) in preteklik (-de/-te pri pravilnih glagolih). Posebna oblika namenilnika (-it) se uporablja skupaj s pomožnim glagolom ha za tvorbo dovršnega preteklega časa, ki prikazuje aktualnost v trenutku govora: han har tagit det (vzel je). Prihodnost se izraža s pomožnim "ska" in nedoločnikom: han ska arbeta (delal bo).

Običajen besedni red v švedskih stavkih je osebek-glagol-predmet. Znotraj sintaktičnih skupin se "lahki material" (členi, pridevniki, prislovi) postavlja levo, "težki material" (odvisni stavki, predložne zveze) pa se umešča na desno.

Besedotvorje in besedišče

V švedščini se besede lahko tvorijo s sestavljanjem, na primer regionutvecklingssekretariatet (sekretariat za regionalni razvoj), tako da je švedsko besedišče teoretično neskončno veliko. Švedščina je izvozila majhno število besed, povezanih predvsem s hrano, od katerih pa so nekatere bolj užitne (lingon(berry)) in nekatere manj (surströmming). Med izvoženimi besedami so tudi znanstveni izrazi kot je angström (desetina nanometra) ali tungsten (dobesedno "težek kamen").Slovnično zanimiva je samostalniška pripona "-is", ki se uporablja, ko se iz starih korenov tvorijo novi izrazi povezani s kulturo: dagis (dan+is, vrtec), kompis (prijatelj), godis (dobro+is, sladkarije), postis (poštar), kändis (znan+is, znana osebnost) in njen antonim (protipomenka) doldis (skrit+is).

Dialekti

Poleg lingvističnih razlik označujejo švedske narečne meje tudi zgodovino Švedske kot imperija in nastajajoče nacionalne države. Tako sta finska švedščina (vključno z narečjem področja Åland) in (skoraj izumrla) estonska švedščina ostanka švedske naselitve in administracije okrog Baltskega morja, medtem ko se govori južna švedščina v glavnem na nekdanjih danskih teritorijih in je prevzela nekatere danske značilnosti (na primer premik samoglasnikov p, t, k proti b, d, g znotraj besed).

Tematske besede

Zabavni in nenavadni pregovori

--> -->
Nazaj na vrh