Uvod

Včasih se termin "romunščina" uporablja v bolj splošnem smislu in obsega štiri jezike ali narečja: dakoromunščino, meglenoromunščino, aromunščino in istroromunščino. Ti štirje jeziki, ki so medsebojno težko razumljivi, so nastali iz romanskih variant jezika, ki so ga govorili severno in južno od Donave pred naselitvijo slavonskih plemen na južni strani reke. Našteti štirje jeziki so znani tudi kot vzhodnoromanski jeziki. Ko se termin romunščina uporablja v tem širšem smislu, se za romunščino v ožjem smislu uporablja termin dakoromunščina.

Zgodovina

Romunščina je nastala iz vulgarne (ljudske) latinščine, ki so jo v Dakiji prevzeli v zgodnjih stoletjih po našem štetju. Zgodovina vzhodnih romanskih jezikov med 3. stoletjem in razvojem protoromunščine v 10. stoletju, ko je prišlo območje pod vpliv Bizanca, je neznana.

Ne poznamo nobenih dokazov o obstoju pisane romunščine iz srednjega veka, saj se v pisnih dokumentih prvič pojavi v začetku 16. stoletja.

Najstarejši obstoječ dokument pisne romunščine je Neacșujevo pismo (1521), ki je bilo zapisano v cirilici. Uporaba cirilice je bila (hkrati z latinico) razširjena vse do leta 1860, ko so uradno uvedli pravopis v latinici.

Povezava z moldavščino

Predstavo o tem, da se moldavski jezik razlikuje od romunskega, so močno spodbujali v Moldavski avtonomni socialistični sovjetski republiki, ki je nastala leta 1924. To je vključevalo tudi uporabo cirilice za zapisovanje jezika. Leta 1932 so abecedo uradno zamenjali z latinico in pravopis poenotili s knjižnim romunskim jezikom. Ta trend poenotenja je prenehal leta 1938, ko so ponovno razglasili cirilico kot uradno abecedo. Ta je veljala tudi po letu 1940, v Moldavski sovjetski socialistični republiki (ki je vključevala tudi Bessarabio, ki so jo leta 1940 anektirali od Romunije) in vse do leta 1989, ko je latinska abeceda (spet enaka kot romunska) ponovno postala uradna. Leta 1991 so ime republike spremenili iz Republica Sovietică Socialistă Moldovenească (Moldavska sovjetska socialistična republika) v Republica Moldova (Republika Moldavija).

Odcepljena Pridnjestrska republika (ki obstaja v okviru uradno priznanih mej Moldavije) še vedno uporablja cirilico in svoj jezik imenuje moldavščina.

Slovnica

Romunščina je edini romanski jezik, v katerem so določni členi enklitični, kar pomeni, da so pripeti na konec samostalnika (kot v skandinavskih jezikih, bolgarščini in makedonščini) namesto da so postavljeni pred njim (proklitike). Kot tudi v drugih romanskih jezikih so se razvili iz latinskih kazalni zaimkov.

Romunski samostalniki poznajo tri spole: moškega, ženskega in srednjega. Samostalniki srednjega spola se v ednini vedejo kot samostalniki moškega spola in v množini kot samostalniki ženskega spola. To je drugače kot v latinščini, kjer imajo samostalniki srednjega spola ločene oblike.

Samostalniki, ki se v svoji osnovni obliki (ednina, imenovalnik, brez člena) končujejo na samoglasnik ali polglasnik -u, so večinoma moškega ali srednjega spola. Če se končujejo na -ă ali -a so vedno ženskega spola.

Romunščina je od latinščine prevzela pet sklonov: imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik in zvalnik. V morfološkem smislu so samostalniki v imenovalniku in tožilniku identični in podobno si tudi samostalniki v rodilniku in dajalniku delijo isto obliko (čeprav se ti pari pri osebnih zaimkih razlikujejo). Zvalnik se običajno uporablja le za samostalnike, ki označujejo ljudi ali stvari, katere običajno direktno nagovarjamo. V sodobni romunščini se namesto zvalnika vse bolj uporablja imenovalnik.