Preskoči do vsebine

Esperanto

Esperanto lingvo

Število naravnih govorcev

Med 100,000 in 2-3 milijoni (100,000 ljudi govori jezik tekoče, 2-3 milijone se je jezik učilo)

Uradni jezik

Samo na mednarodnih esperantskih kongresih in srečanjih

Manjšinski jezik

Govorci esperanta živijo v več kot 120 državah. Nikjer niso uradno priznana manjšina.

Jezik diaspore

Esperantistično družbo lahko primerjamo z diasporo. Govorci esperanta živijo po vsem svetu in imajo svojo lastno kulturo, vendar nikjer nimajo pravnega statusa.

Abeceda
28 črk
Slovnični skloni
2
Jezikovna koda
eo, epo
Lingvistična tipologija
aglutinativna z izolativnimi značilnostmi, prosti besedni red
Jezikovna družina
Nova latinščina
Število dialektov
Ni dialektov.

Najdaljša beseda

Davčni upravnik
Najdaljša beseda, ki jo lahko najdemo v besedilih, vendar je mogoče ustvariti tudi precej daljše besede, ki sledijo pravilom esperantskega pravopisa. Na primer kontraŭkolektivismobatalantoj (“bojevniki za antikolektivizem”), gekontraŭdelikventismospecialiĝintoj....

Nenavadna beseda ali stavek

Večpomenske besede:
koleg-o: kolega, kol-eg-o: ogromen vrat
bombon-o: bonbon, bomb-ono: delež bombe
kultur-o: kultura, kul-tur-o: stolp komarjev, kult-ur-o: bik kulta
ĉarm-ul-in-o: očarljivo dekle, ĉar-mul-ino: ženska mula, ki vleče voz

Uvod

Začetnik esperanta je Ludwig Lazar Zamenhof, ki je ustvaril slovnico na podlagi evropskih jezikov in z minimalnim številom izjem. Besedišče v glavnem izhaja iz romanskih jezikov, čeprav so prisotne tudi besede iz germanskih in drugih jezikov. Prvi učbenik esperanta je izšel leta 1887 in jezik je hitro pritegnil skupnost govorcev, ki so ga začeli uporabljati v številnih okoljih in na njegovi podlagi pričeli ustvarjati novo kulturo. Tako se je začel običajen proces jezikovne evolucije. Po dveh desetletjih so bili rojeni prvi otroci, ki so s svojimi starši govorili esperanto, torej prvi materni govorci tega jezika. Lahko torej rečemo, da je bil ta jezik ustvarjen za mednarodno komunikacijo, vendar se je kasneje kreoliziral in je danes jezik diaspore esperantistov.

Esperanto je bil ustvarjen na podlagi besedišča indoevropskih jezikov, vendar je bil sestavljen tako, da bi se ga bilo čim bolj preprosto naučiti. Zaradi tega je slovnica aglutinativna, kar je značilno za turške in ugrofinske jezike, na bolj globokem nivoju pa je izolativna, kot denimo mandarinska kitajščina in vietnamščina. To pomeni, da se lahko posamezni morfemi uporabljajo kot neodvisne besede. Ima popolnoma pravilno slovnico in dovoljuje ustvarjanje velikega števila besed s pomočjo sestavljanja leksikalnih korenov in približno štiridesetih afiksov. Iz korena san- (zdrav) lahko denimo ustvarimo besede kot so: malsana (bolan), malsanulo (bolnik), gemalsanuloj (bolniki obeh spolov), malsanulejo (bolnica), sanigilo (zdravilo), saniĝinto (oseba, ki je ozdravljena bolezni), sanigejo (kraj za zdravljenje), malsaneto (mala bolezen), malsanego (ekstremna bolezen), malsanegulo (zelo bolna oseba), sanstato (stanje zdravja), sansento (občutek zdravja), sanlimo (meja zdravja), malsankaŭzanto (patogen), kontraŭmalsanterapio (terapija proti bolezni)... Glavne besedne vrste (samostalniki, glagoli, pridevniki in prislovi) imajo vedno enake končnice, ki pričajo o njihovi vrsti. Zaradi takšne pravilnosti se lahko tega jezika zelo preprosto naučimo, medtem ko zaradi svoje sposobnosti ustvarjanja novih besed spada med najbolj produktivne jezike, s skoraj neomejenim številom besed. Lahko izraža tudi povsem nove ideje ali stanja. Lahko denimo napišemo roman o izmišljenih marsovcih v obliki mize in jih imenujemo {i}tablo{/i} (miza), tablino (ženska miza), tablido (potomci mize)... Lahko si tudi zamislimo napravo, ki olajšuje spolno življenje in ga poimenujemo sekssimpligilo (olajševalec spolnosti), moškega, ki hodi vzvratno (inversmarŝanto), sredstvo proti dogmatizmu (maldogmigilo) itd.

Zgodovina

  • 1878

    Končana je prva verzija esperanta, ki jo Zamenhof poimenuje Lingwe Uniwersala. Ta verzija se bistveno razlikuje od sodobnega esperanta.

  • 1887

    S pomočjo svoje žene Zamenhof izda Unua Libro, knjigo, ki predstavlja uvod v sodobni esperanto.

  • 1889

    V Nurenbergu izide prva revija v esperantu, La Esperantisto, in ustanovljen je prvi esperantski klub.

  • 1905

    Odvije se prvi Universala Kongreso (Svetovni kongres) v Boulogne-sur-Mer, na katerem sodeluje 688 udeležencev.
    Izide Fundamento de Esperanto.

  • 1908

    Ustanovi se Svetovna esperantska zveza, Universala Esperanto-Asocio.

  • 1954

    UNESCO vzpostavi posvetovalne odnose s Svetovno esperantsko zvezo. Prva UNESCO resolucija.

  • 1985

    Druga UNESCO resolucija. UNESCO spodbuja članice ZN, da dodajo esperanto na šolske urnike.

  • 1987

    6000 esperantistov se udeleži 72. Universala Kongreso v Varšavi, ki zaznamuje stoletnico esperanta.

  • 2002

    Lansiranje platforme lernu! - največje spletne strani za brezplačno učenje esperanta.

  • 2008

    Esperantska verzija Wikipedije - največje spletne enciklopedije - doseže 100.000 člankov.

  • 2009

    Možno je opravljanje mednarodnih izpitov esperanta na treh nivojih (B1, B2, C1) in ocenjevanje po Skupnem evropskem jezikovnem okvirju glede na štiri osnovne veščine: branje in poslušanje, pisna in ustna komunikacija.

  • 2012

    Google translate doda esperanto kot 64. jezik.

Pisava in izgovorjava

  • a
  • b
  • c
  • ĉ
  • d
  • e
  • f
  • g
  • ĝ
  • h
  • ĥ
  • i
  • j
  • ĵ
  • k
  • l
  • m
  • n
  • o
  • p
  • r
  • s
  • ŝ
  • t
  • u
  • ŭ
  • v
  • z

Esperanto se bere tako, kot se zapisuje. Vsaka črka izraža vedno isti glas, isti glas se vedno izraža z isto črko, naglas pa je vedno na predzadnjem zlogu. Dvoglasniki kot so aŭ, eŭ, oŭ ali aj se vedno štejejo kot en zlog.

Nekaj posebnih esperantskih črk: ĉ = č, ŝ = š, ĝ = dž, ĥ (h), ĵ = ž.

Slovnica

Vsi samostalniki se končujejo na -o: tabl-o (miza), lamp-o (luč), hom-o (človek).

Vsi pridevniki se končujejo na -a: bela (lepo), granda (velik0), malgranda (majhno).

Vsi nedoločniki se končujejo z -i: havi (imeti), iri (iti).

V sedanjiku je končnica -as: mi manĝas (jaz jem), li manĝas (on je), ili estas (oni so), mi estas (jaz sem), ŝi estas (ona je).

Končnica za preteklik je -is. Nekaj primerov vključuje li lernis (on se je učil), ili estis (oni so bili), homo estis (človek je bil), li manĝis (on je jedel).

Končnica za prihodnjik je -os, kot v mi lernos (jaz se bom učil), Marko sidos (Marko bo sedel).

Poleg imenovalnika obstaja tudi tožilniška končnica, ki se uporablja za samostalnike, pridevnike in zaimke tako v ednini kot tudi v množini: -n, na primer Mi vidas aŭton. Aŭton mi vidas. (vidim avtomobil.)

Zaradi tožilnika je vrstni red besed prost.

Množina samostalnikov in pridevnikov se tvori s končnico -j, ki se dodaja na končnici -o ali -a , libro (knjiga), libroj (knjige).

Obstaja približno štirideset predpon in pripon, ki pomagajo pri formiranju novih besed. Nekaj najbolj pogostih vsebuje predpono mal-, ki pomen besede obrne v njeno nasprotje. Na ta način bona (dobro) postane malbona (slabo) in bela (lepo) postane malbela (grdo).

Pripona -ul pomeni 'oseba', tako da je grandnazulo oseba z velikim nosom. Pripona -in označuje ženske oblike, denimo v grandnazulinoj (ženska z velikim nosom).

Ednina Množina
Imenovalnik Tožilnik Imenovalnik Tožilnik
Članek (določni člen) - / la - / la - / la - / la
Pridevnik (velik) granda grandan grandaj grandajn
Samostalnik (volk) lupo lupon lupoj lupojn

Obstajata dva glavna spletna portala za učenje jezika. Splošna stran je www.lernu.net medtem ko je www.edukado.net namenjena predvsem učiteljem.

Wikipedia v esperantu: eo.wikipedia.org.

Tematske besede

Zabavni in nenavadni pregovori

--> -->
Nazaj na vrh