Pisava in izgovorjava

Danska abeceda ima 29 črk. Črke æ,ø in å stojijo na koncu abecede. Črka 'y' ustreza nemški črki ü, medtem ko se q, w in x uporabljajo le v tujih besedah. Samostalnika s preglasom Æ in ø sta že sama po sebi posebna (in ustrezata ä in ö v nekaterih drugih jezikih), medtem ko "a s krožcem" (bolle-å) danščino resnično definira kot skandinavski jezik.

Težko je reči, kdaj se je stari nordijski jezik Vikingov spremenil v danski jezik, vendar pa Danska, kot najstarejša monarhija na svetu, ponosno gleda na nepretrgano linijo 54 kraljev (in v novejšem času kraljic), od katerih je vsak govoril malo bolj dansko (in nekateri nizko nemško). Sin prvega uradnega kralja, ki se je imenoval Gorm den Gamle (Gorm Stari) - oziroma njegov kamnosek - je pred 1050 leti uporabil runski zapis, da je na slovitih runskih kamnih iz Jellinga počastil svoje starše (in sebe):

haraltr (Harald) * kunukR (kralj) * baþ (je vprašal) * kaurua (izrezljati) * kubl (kamen kumle) * þausi * aft (potem) * kurm faþur sin (Gorm oče njegov) * auk aft (in potem) * þąurui (Thyra) * muþur (mati) * sina (njegova) * sa (to) haraltr (Harald) * ias (kdor) * sąR (sam) * uan (osvojil) * tanmaurk ala (Dansko vso) * auk nuruiak (in Norveško) * auk tani karþi kristną (in Dance naredil v kristjane)

V danskem jeziku so samoglasniki mnogo bolj zastopani kot soglasniki, saj stoji na eni strani17 soglasnikov in na drugi 15 kratkih samoglasnikov, 12 dolgih samoglasnikov in 25 dvoglasnikov. Znan primer je stavek æ ø i æ å, ki v zahodnih dialektih pomeni 'otok v reki'. Pogosto se soglasniki uporabljajo zgolj zato, da spreminjajo ton ali dolžino samoglasnikov in se ne izgovarjajo. Tako se denimo 'g' v kugle ([ku:le] 'krogla') ne izgovarja, v mig pa ustvarja dvoglasnik ([mai] 'mene'). Najbolj poseben zvok v danskem jeziku je glasilčna zapora, kot jo pozna tudi arabski jezik, le da je običajno slišati le kot neke vrste škripajoč zvok. Glasilčna zapora ustreza tonalnemu naglasu v švedščini in je lahko edina značilnost, ki razlikuje dve besedi, na primer hun ([hun], 'ona') in hund ([hun'], 'pes'). Ker glasilčna zapora v besedilih ni označena, se jo je težko naučiti in je zato tudi precej zanesljiv "test" za prepoznavanje naravnih govorcev. Še ena posebnost danščine je 'da', ki se izgovarja med vdihom: ja. Gre za pogovorni "pripomoček", ki ga uporablja poslušalec in z njim izraža pozornost, strinjanje in sočutje. Ženske ga uporabljajo dosti bolj pogosto kot moški in nekatere med vdihom uspejo izgovoriti celo cel stavek.