Preskoči do vsebine

Hrvaščina

Hrvatski jezik

Število naravnih govorcev

4.4 milijonov

Uradni jezik

Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija (eden od sedmih uradnih jezikov Vojvodine), EU

Manjšinski jezik

Črna gora, Madžarska, Avstrija, Italija, Romunija

Jezik diaspore

Nemčija, Švedska, Francija in druge zahodne države EU, Argentina, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija

Abeceda
27 črk - 30 fonemov (nj, lj, dž so fonemi, ki se zapisujejo z dvema črkama)
Slovnični skloni
7
Jezikovna koda
hr, hrv
Lingvistična tipologija
fleksijska , pro-drop , OGP
Jezikovna družina
Indoevropki, slovanski, južnoslovanski jezik
Število dialektov
3 narečne skupine s približno 25 do 30 podskupinami

Najdaljša beseda

prestolonaslednica

Nenavadna beseda ali stavek

Na vrhu gore bolj gorijo.
4 različni tonemski naglasi

Uvod

Hrvaščina je zelo blizu srbščini, bosanščini in črnogorščini. Hrvaščina se je kot knjižni jezik v mnogih lokalnih variantah razvijala od 15. stoletja, svojo sedanjo obliko (z manjšimi razlikami) pa je dobila v 19. stoletju.

V 19. stoletju je obstajalo močno gibanje za skupni južnoslovanski jezik. Zaradi tega vpliva sta si takrat nastajajoča hrvaški in srbski knjižni jezik zelo podobna in zato je mnogo ljudi v 20. stoletju predvidevalo, da obstaja samo en srbskohrvaški jezik (ali hrvaškosrbski jezik). Spet drugi so bili mnenja, da obstajata dva ločena jezika (hrvaški in srbski). Na črnogorščino lahko predvsem zaradi njenega intelektualnega besedišča in specializiranih terminov gledamo kot na podvarianto srbskega jezika, čeprav ima veliko razpoznavnih lastnosti. Težko je jasno povedati, kakšna je knjižna bosanščina, vendar vsekakor zavzema mesto med srbščino in hrvaščino in je najbližje črnogorščini. Ne glede na vse to pa govorci teh štirih jezikov lahko med seboj komunicirajo brez težav in pomoči prevajalcev. Največje razlike se pojavljajo v specializiranem besedišču na skoraj vseh področjih. Ko je govora o matematiki, biologiji, pravu ali celo kuhanju se Hrvati in Srbi, če se niso naučili besedišča drugega, le s težavo razumejo. Naj omenimo tudi, da prav tako obstajajo razlike v pravopisu. Srbščina in črnogorščina se lahko zapisujeta z latinico ali cirilico, medtem ko se hrvaščina in bosanščina zapisujeta samo z latinsko abecedo.

Slovanski jeziki se uvrščajo v tri podskupine: zahodnoslovanski (poljščina, češčina, slovaščina, lužiščina, kašubščina, slovinščina), vzhodnoslovanski jeziki (ruski, ukrajinski, beloruski, rusinski) in južnoslovanski jeziki (slovenski, hrvaški, srbski, črnogorski, bosanski, makedonski in bolgarski).

Baščanska plošča (Baščanska ploča) z nastankom okrog leta 1100.

Dialekti

Hrvaški teritorij se deli na tri narečna področja: štokavščina, kajkavščina in čakavščina. Književnost se je razvijala v vseh narečjih, vendar najbolj v štokavščini, ki je služila tudi kot podlaga za knjižni jezik.

  • Čakavsko narječje
  • Kajkavsko narječje
  • Štokavsko narječje

Vir: Wikimedia Commons

Pisava in izgovorjava

  • a
  • b
  • c
  • č
  • ć
  • d
  • đ
  • e
  • f
  • g
  • h
  • i
  • j
  • k
  • l
  • m
  • n
  • o
  • p
  • r
  • s
  • š
  • t
  • u
  • v
  • z
  • ž

Hrvaščina se piše s pomočjo latinice, čeprav so jo v začetku hrvaških kneževin pisali z glagolico, ustvarjeno posebej za slovanske jezike ter tudi s tako imenovano zahodno cirilico (bosančica). Nekaj časa so te tri abecede uporabljali v istem času v različnih regijah, včasih pa celo v isti regiji. Na koncu se je ohranila samo latinica. Sedanji pravopis je fonetski, kar pomeni, da se ista črka zmeraj prebere na enak način. Obstaja 28 črk: osnovne latinske črke brez x, y in q ter z dodatnima črkama č, ć, đ, š in ž. Prav tako ima hrvaška abeceda tri dodatne foneme, ki se zapisujejo z dvema črkama: lj, nj in .

Branje hrvaškega besedila je zato zelo preprosto. Edino težavo lahko povzroča naglas, saj je lahko naglašen katerikoli zlog (razen zadnjega), vendar nepravilen naglas le redko popolnoma spremeni pomen besede. Isto pa ne velja za tonemski naglas (obstajajo štirje tonemski naglasi, podobno kot v kitajskem jeziku: dva padajoča in dva naraščajoča, vsak od njih pa je lahko dolg ali kratek). Stavek “Gore gore gore gore” vsebuje na primer na prvi pogled štiri iste besede, vendar imajo te zaradi različnih tonemskih naglasov štiri različne pomene: “Na vrhu, gore huje gorijo.”

Slovnica

Na splošno lahko rečemo, da je hrvaška slovnica, podobno kot slovnice vseh slovanskih jezikov, zelo kompleksna. Obstajata dve števili (ednina in množina), vsako od njih ima sedem sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, zvalnik, mestnik in orodnik), vse to pa je potrebno kombinirati s tremi spoli (moški, ženski in srednji). Da bi torej dobili pravilno obliko samostalnika moramo poznati sedem sklonov, dve števili in tri spole, teoretično torej obstaja 42 različnih oblik. Glagoli poznajo sedem časov (sedanjik, prihodnjik I, prihodnjik II, aorist, imperfekt, perfekt in pluskvamperfekt), dve števili (ednino in množino) ter tri osebe (jaz, ti, on/ona/ono v ednini oziroma mi, vi, oni v množini). Poleg tega poznajo glagoli tudi glagolski vid (dovršni in nedovršni) in za vsak glagol se je potrebno naučiti, ali je dovršni ali nedovršni, saj imajo različne oblike spreganj. Na primer glagol skočiti skočiti in skakati skakati.

Dodatno je kar precej glagolov, ki se pogosto uporabljajo, nepravilnih in imajo posebne končnice. Obstajajo tudi posebnosti glede sprememb glasov znotraj besed (premene). Prav tako zapleteni kot samostalniki so tudi pridevniki in zaimki. Tudi pridevniki so lahko določni ali nedoločni.

Besedotvorje in besedišče

Primeri spregatve:

Sedanjik:

Ednina Množina
1. oseba idem
grem
idemo
gremo
2. oseba ideš
greš
idete
greš
3. oseba ide
on/ona gre
idu
grejo

Aorist:

Ednina Množina
1. oseba pođoh
šel sem
pođosmo
šli smo
2. oseba pođe
šel si
pođoste
šel si
3. oseba pođe
on je šel / ona je šla
pođoše
šli so

Perfekt:

Ednina Množina
1. oseba išao sam
šel sem
išla sam
šla sem
išli smo
šli smo (moški spol)
išle smo
šle smo
2. oseba išao si /išla si
šli ste
išli ste/išle ste
šli ste
3. oseba išao je/išla je
on je šel / ona je šla
išli su/išle su
šli so

Poleg pluskvamperfekta obstajata dva prihodnjika.

Samostalniki:

Ednina Množina
Imenovalnik stol
miza
stolovi
mize
Rodilnik stola
mize
stolova
miz
Dajalnik stolu
mizi
stolovima
mizam
Tožilnik stol
mizo
stolove
mize
Zvalnik stole
miza!
stolovi
mize!
Mestnik o stolu
o mizi
o stolovima
o mizah
Orodnik stolom
z mizo
stolovima
z mizami

Vsak samostalnik ima spol (moški, ženski, srednji). Zgornji primer prikazuje moško obliko. Samostalniki ženskega in srednjega spola imajo različne končnice. Ko se učimo samostalnike, se moramo naučiti tudi, katerega spola so (kot denimo v nemščini).

Hrvaščina uporablja soglasnik R v nekaterih besedah kot samoglasnik, na primer smrt (“smrt”), krv (“kri”), brv (“brv”) itd. Obstajajo tudi besede, ki imajo pet ali šest zaporednih soglasnikov, denimo smrtno (“smrtno”), stvrdnuti (“otrdeti”)…

Hrvaščina pravzaprav pozna 31 fonemov, saj se diftong (izgovorjava ie ali ) piše kot je ali ije.

Tematske besede

Zabavni in nenavadni pregovori

Nazaj na vrh