Preskoči do vsebine

Slovenščina

Slovenski jezik

Število naravnih govorcev

2.4 milijona

Uradni jezik

Slovenija, EU

Manjšinski jezik

Avstrija, Italija, Madžarska

Jezik diaspore

Argentina, ZDA, Avstralija

Abeceda
25 črk
Slovnični skloni
6
Jezikovna koda
sl, slv
Lingvistična tipologija
fleksijska , pro-drop , OGP
Jezikovna družina
Indoevropski, slovanski, južnoslovanski jezik
Število dialektov
Okrog 50

Najdaljša beseda

Nenavadna beseda ali stavek

izbrana kot najlepša slovenska beseda

Zgodovina

Predniki sodobnih Slovencev so bili Slovani, ki so se od 6. stoletja naseljevali na področju vzhodnih Alp, današnje Slovenije, južne Madžarske, južne Avstrije in severovzhodne Italije. Prvi pisni dokazi o obstoju jezika segajo v 10. stoletje, ko so nastala prva besedila napisana v slovenščini in hkrati prva slovanska besedila zapisana v latinici. Prvih petdeset slovenskih knjig so napisali protestantski reformatorji v 16. stoletju, med njimi je prva slovnica iz leta 1550 in prvi prevod Biblije. Sodobna knjižna slovenščina je nastala na podlagi različnih slovenskih narečij in tradicije pisanja v slovenščini, ki sega stoletja nazaj.

Brižinski spomeniki iz 10. stoletja.

Dialekti

V Sloveniji obstaja sedem narečnih skupin s šestinštiridesetimi narečji. Slovenski jezik je kar se tiče narečij celo najbogatejši med slovanskimi jeziki. Za to obstaja več razlogov. Prvi razlog je, da je bilo slovensko ozemlje naseljeno z različnih smeri. Na tem majhnem geografskem področju se stikajo štiri jezikovne skupine (germanska, ugro-finska, romanska in slovanska) in vsaka s svoje smeri vpliva na govorce v soseščini. Poleg tega so na razvoj dialektov vplivale tudi geografske danosti, saj se tukaj nahajajo številne alpske doline in obsežni gozdovi, zaradi katerih so bili stiki med tukaj živečimi ljudmi v preteklosti oteženi in nepogosti. Vse to je vplivalo na razvoj bogate narečne dediščine z mnogimi specifičnimi besedami in slovničnimi posebnostmi, ki so za govorce slovenskega jezika iz drugih delov države lahko težko ali tudi popolnoma nerazumljivi.

  • Gorenjska narečna skupina
  • Dolenjska narečna skupina
  • Štajerska narečna skupina
  • Panonska narečna skupina
  • Koroška narečna skupina
  • Primorska narečna skupina
  • Rovtarska narečna skupina
  1. šavrinsko narečje
  2. čiško narečje
  3. kostelsko narečje
  4. mešani kočevski govori
  5. severnobelokranjsko narečje
  6. južnobelokranjsko narečje

Pisava in izgovorjava

  • a
  • b
  • c
  • č
  • d
  • e
  • f
  • g
  • h
  • i
  • j
  • k
  • l
  • m
  • n
  • o
  • p
  • r
  • s
  • š
  • t
  • u
  • v
  • z
  • ž

Slovenski pravopis je kombinacija fonetičnih in etimoloških principov, pri čemer so zadnji bolj izraziti. Zaradi tega se ista črka ne bere zmerom enako. "L" se na primer na koncu besede in za samoglasnikom izgovarja kot u bil. Prav tako se izgovarja tudi "V", ki mu sledi soglasnik: stavba , vhod. Devetindvajsetim slovenskim glasovom ustreza petindvajset črk, od katerih imajo tri diakritično znamenje (č, š, ž).

Naglas je lahko na kateremkoli zlogu. Besede, ki so drugače naglašene, imajo pogosto drugačen pomen.

Slovnica

Za vsak samostalnik in pridevnik obstaja šest sklonov, trije spoli in tri števila, skupaj torej 54 možnosti. Glagoli se spregajo glede na osebo (prva, druga in tretja), štiri čase (sedanjik, prihodnjik, preteklik in predpreteklik) in tri števila (ednina, dvojina in množina). Obstaja kar nekaj nepravilnih glagolov, zato ni preprosto ugotoviti, kateri glagol je pravilen in katerega se je potrebno posebej naučiti. Postavitev naglasa, dvojina in rodilniške oblike pa ne predstavljajo težav le tujcem, temveč se z njimi borijo tudi Slovenci.

Dvojina predstavlja poleg ednine in množine posebno slovnično število. Če nek samostalnik predstavlja dva predmeta ali koncepta, ga je potrebno sklanjati v dvojini, ki se v obliki od ednine in množine razlikuje. Dvojina pa se ne uporablja le pri samostalnikih, temveč tudi pri pridevnikih in zaimkih, prav tako je potrebno v dvojini spregati tudi glagole.

iti

Ednina Dvojina Množina
1. oseba grem greva gremo
2. oseba greš gresta greste
3. oseba gre gresta gredo

mož

Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik mož moža možje
Rodilnik moža mož mož
Dajalnik možu možema možem
Tožilnik moža moža može
Mestnik pri možu pri možeh pri možeh
Orodnik z možem z možema z možmi

deklica

Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik deklica deklici deklice
Rodilnik deklice deklic deklic
Dajalnik deklici deklicama deklicam
Tožilnik deklico deklici deklice
Mestnik pri deklici pri deklicah pri deklicah
Orodnik z deklico z deklicama z deklicami

Besedotvorje in besedišče

Slovenščina sodi med slovanske jezike in ohranila je nekatere arhaične značilnosti protoslovanščine, katere so drugi slovanski jeziki izgubili.

Najvidnejša arhaična značilnost je seveda dvojina, ki jo uporabljata le slovenščina in lužiščina (manjšinski jezik Lužiških Srbov) v Nemčiji. Drugi slovanski jeziki ohranjajo le ostanke dvojine.

Še ena arhaična značilnost slovenščine je sistem zaimkov, ki je zelo pravilen. Redki jeziki poznajo kaj podobnega.

Vprašalni (K) Kazalni (T) Nedoločni (VS) Nikalni (N)
kaj to vse nič
kdo ta, tisti vsak nihče
kakšen takšen vsakršen nikakršen
kje tam vsepovsod nikjer
kdaj takrat / tedaj vedno / vsakokrat nikoli
kako tako vsekakor nikakor
koliko toliko - nekoliko

Slovenščina tvori nove besede s pomočjo slovenskih korenov, zato uporablja manj sposojenk kot večina drugih jezikov. Kljub temu pa seveda vključuje v besedišče tudi tuje besede, vendar jih prilagodi glede na pravila slovenskega jezika ("euro" je na primer evro).

Čeprav se v večini jezikov zgoščenka imenuje "CD", kar izhaja iz angleške okrajšave besedne zveze "compact disc", je pravilna slovenska beseda zanje zgoščenka (čeprav se uporablja tudi CD). Za mnoge jezike so nenavadne tudi besede računalnik (za "computer") in dlančnik (za "smartphone").

Tematske besede

Zabavni in nenavadni pregovori

Težko izgovorljive besede

Nazaj na vrh